Tinkara in Boštjan Čerin sta se spoznala prek skavtov. On je bil skavt že od prvega razreda, ona se jim je priključila v srednješolskih letih. Poročena sta tri leta in imata leto in pol starega sina Viktorja.
Kljub družinskemu življenju, Tinkarinemu študiju in Boštjanovi službi njune urnike polnijo številne dejavnosti – Tinkara je v Skupnosti Emanuel, poje v pevskem zboru Moj spev, piše oratorijsko knjigo, Boštjan pa je poleg športnih dejavnosti koordinator slovenskega projekta Exodus 90.
Oba sta do letos ostala aktivna skavta. Vodila sta klan, Boštjan je bil stegovodja, Tinkara pa je bila vodja letošnjega tabora ob 30-letnici stega Ljubljana 4.
Kaj je bilo usodno, da sta se srečali vajini poti?
Boštjan: Skavti. Spoznala sva se na skavtskem orientacijskem tekmovanju Jakec.
Tinkara: Bilo je leta 2015. Boštjan je tekmoval že več let, jaz prvič, saj sem se skavtom pridružila leto prej. Zvečer sem se pri kartanju pridružila skupini skavtov, ki sem jih že poznala, in Boštjan je bil med njimi.
Je že takrat preskočila iskrica?
Tinkara: Pri meni ja.
Boštjan: Pri meni je trajalo dlje časa. Igrali smo lažnivca, kjer se moraš znebiti čim več kart. Ko se nam je pridružila Tinkara, sem se znašel in ji ponudil pol svojih kart. To je napeljalo na pogovor. K spoznavanju je potem bolj pripomogel Abram v Skupnosti Emanuel, kamor me je povabila Tinkara.
Poročila sta se pred tremi leti, Tinkara, ti si še študentka, Boštjan tik pred zaposlitvijo. Kaj vaju je nagovarjalo v zakon?
Boštjan: Že smisel hoje sva našla v tem, da iščeva sozakonca. Ko je odnos dozorel, je bil korak v zakon logičen. Seveda bi bilo brez podpore staršev težje.
Tinkara: Najin odnos je bil dokaj razgiban. Vmes sva se razšla, a sva se pozneje srečala in se veliko pogovarjala, kaj naju je v odnosu motilo. Ker sva se v pogovorih vrtela v krogih, sva si začela pisati pisma, ki sva jih prebrala in nato drugemu dala čas, da je nanje odgovoril.
Tako sva se zopet zbližala in našla skupno pot. Verjela sva, da čeprav sva šla narazen, da dokler si oba želiva spremembo, ni še konec. Bilo je leto pred poroko, odnos se je odprl na novo in spoznala sva, da je to to.
Boštjan: Veliko mi je pomenilo, da je Tinkara že kmalu po tem, ko sva postala par, rekla, naj jaz odločim, kdaj se bova poročila. To mi je dalo občutek odgovornosti za odnos. Bil sem sicer nekoliko v dvomih, zame je bil to velik korak zaupanja v Boga. Pogosto sem ga spraševal, ali je ona zame.
Dobil sem potrditev, da ni to, kar hočem, temveč da je to, kar potrebujem. Od poroke naprej se samo potrjuje, da je Tinkara prava. Je pa bilo v najinem odnosu nekoliko dušeče, dokler nisva prišla do teh pogovorov, ki jih je omenila Tinkara, in našla načina, kako reševati težave.
Kakšna prelomnica v vajinem odnosu je bila poroka?
Tinkara: Bila je kar velika prelomnica. Odkar sva poročena, me spremlja misel, da ni drugega izhoda, kot sta pogovor in skrb za odnos. Po drugi strani čutiš blagoslov, ki ga zakon prinese. Enostavno ni isto kot prej, ko samo hodiš.
Boštjan: Zakon res doživljava kot ogromno milost. Zakon je zakrament in pogosto pomislim, da sva ob poroki od Boga dejansko prejela opremo za skupno življenje.
Kaj vama v odnosu predstavlja največji izziv?
Boštjan: Preobremenjenost. Preveč si natrpava urnike in potem zmanjka časa za zakon. Zato sva si načrtno določila in rezervirala čas v tednu, ki si ga vzameva samo za naju. Takrat imava čas za skupno branje knjig, pogovor, družabne igre, sprehod.
Tinkara: Spoznala sva, da je spontanost v zakonu prej izjema kot pravilo. Da ljubezen lahko raste, jo je treba negovati. Tudi jablano moraš načrtno obrezovati, če želiš imeti debela jabolka.
Boštjan: To se je še bolj izrazilo s prihodom Viktorja. Časa za naju je bilo še manj, zato si ga morava še toliko bolj načrtno vzeti in ga kakovostno izkoristiti.
Tinkara: Spoznala sva tudi, kako pomembna je komunikacija. Jaz sem velikokrat imela pričakovanja, da bo Boštjan prišel domov in bomo skupaj. Potem pa me je presenetilo, ker je imel še druge nenačrtovane obveznosti. In sem bila slabe volje, ker sem si že ustvarjala druge načrte za tisti čas. Skratka, dobro je, da drug za drugega veva, kdaj ima kdo kakšne zadeve, da ni nepotrebne slabe volje.
Viktor se vama je pridružil leto in pol po poroki. Kako sta sprejela novi vlogi, vlogi mame in očeta?
Tinkara: V času pričakovanja si iz izkušenj drugih rišeš neko sliko, kako biti mama. To predstavo je Viktor pri meni povsem pretresel. Sprva sploh nisem imela občutij v smislu, kako je lep; to je prišlo za mano. V začetku smo imeli težave s hranjenjem, ni bilo sanjskega procesa uvajanja v materinstvo, navezovanja drug na drugega.
Soočala sem se z neko podobo mame, ki brezpogojno ljubi svojega otroka, hkrati pa mi je šel otrok na živce. Šele zdaj spoznavam, kako me je materinstvo spremenilo. Vsega tega brez Boštjana ne bi zmogla. Brez njega bi bila lahko zelo zagrenjena mama. A ker mi on pomaga, lahko sprejemam in čedalje bolj ljubim svojega otroka.
Boštjan: Večkrat sem slišal, naj prvo leto po porodu oče ne bo osredotočen na otroka, temveč na skrb za mamo. Tako sem poskušal zaznati njeno stisko in ji pomagati. Malo za šalo, malo zares sem ji, ko se je vrnila iz porodnišnice, dal zvonček, češ, pozvoni in sem ti na voljo.
Kako je biti študentska mama?
Tinkara: Moj študij naju pri odločitvi za starševstvo ni oviral, želiva si namreč večje družine, zato nisva odlašala, da končam s študijskimi obveznostmi in se zaposlim. Želiva imeti otroke še mlada, ker sva zdaj polna energije. Sva pa Viktorja takoj vključila v vrtec, ker ne more večno hoditi z menoj na fakulteto.
Ste ga imeli s seboj na predavanjih?
Tinkara: Ja. Bil je zelo nezahteven, imela sem ga v nosilki in je veliko spal. Sem pa profesorje o tem predhodno obvestila in se z njimi dogovorila glede njegove prisotnosti. Edini problem je bil, da je pri kolegih kradel pozornost predavateljem.
V izpitnem obdobju je bil Boštjan več z njim. Takrat je bil Viktor tudi velik motivator, da sem obveznosti opravila čim prej. Najtežje pri vsem tem je, da si Boštjan zaradi mojega statusa ne more vzeti bolniške in tako vse to pade name.
Za kakšno vzgojo si prizadevata?
Boštjan: Predvsem si vzgoje ne želiva dati v kalup. Bolj slediva Pavlovemu stavku: Vse preizkušajte, kar je dobrega, obdržite. Poskušava več stvari, spremljava odziv in kar je dobro, obdrživa. V tem poskušava biti dosledna tudi pri stvareh, kjer je težje.
Predvsem si želiva, da bi bil samostojen. Prve korake vidiva že sedaj. Ko gremo na sprehod, se Viktor pelje s poganjalcem in se ustavi, ko mu rečeš stop. Midva se tako lahko spet drživa za roke. Tako lahko že kakšen trenutek več nameniva zakonu.
Tinkara: To se je lepo videlo na taboru, ki smo ga imeli ob 30-letnici stega. Jaz sem bila odgovorna za tabor, Boštjan je bil tudi kot stegovodja vpet v program in sva mu večinoma samo s pogledom sledila, da se ne bi približal ognjišču, potoku in ni bilo problema, da ga je vmes popazil kdo drug. Ob padcih ga učiva, da se pobere, si očisti roke in gre naprej.
Med pripravami na tabor smo brali 12 pravil za življenje in se me je dotaknilo pravilo: ne naredite nič, zaradi česar bi imeli otroka manj radi. To je, da otroka naučiš nekih pravil in discipline, rezultat tega je, da ni moteč za druge. Ne, da je povsem priden, a da ve, kje so meje sprejemljivega.
Kje se v vajini vzgoji vidi, da sta odraščala v skavtskem okolju?
Boštjan: Predvsem v tem, da ni problem, če se umaže. Oblačila se lahko operejo. Dovoliva mu, da se na igrišču spontano igra, čeprav je ves blaten. Gre za pristnost, ko si res pristen, se ustvarjajo najlepši spomini. To prinašajo skavti in to poskušam omogočiti Viktorju.
Kako pa v svojem odnosu čutita, da sta (še vedno aktivna) skavta?
Boštjan: Zanimivo vprašanje. Oba rada načrtujeva in strukturirano gledava na stvari, skavti so naju s tem dobro opremili. Poleg tega ti skavti dajo pogled na življenje, da se soočiš s težavami. Ne pa da se ob težavah samo pritožuješ, temveč iščeš rešitve in greš v akcijo.
To nama tudi v zakonu pogosto koristi. Super temelj so tudi skavtski zakoni. Opazila sva, da prek njih lahko ovrednotiva veliko stvari. Ena od teh je zaupanje, na katerem mora temeljiti tudi zakon. Nama zelo pomaga, če sva iskrena drug do drugega.
Tinkara: Ob vojni v Ukrajini sva se veliko pogovarjala o zakonu, da je skavt zvest Bogu in domovini. Kaj to pomeni? Kako bi bilo, če bi jaz z Viktorjem bežala, Boštjan pa bi ostal v vojni? K temu pogovoru naju je spodbudila tudi priprava na srečanje klanovcev, ki jih vodiva.
Naj povem še to, da sva po poroki ob odločitvi, da ostaneva aktivna skavta, namenoma izbrala vodenje najstarejše skupine. Čutila sva, da kot poročen par mladim lahko dava zgled. Danes so poroke velika redkost, s tem, ko sva kot zakonca tudi voditelja, je debata večkrat nanesla na poroko in zakon. Drugače morda ne bi.
Torej bo, kljub temu da počasi opuščata aktivno skavtsko pot, to ostalo del vaju?
Boštjan: Skavti, predvsem voditeljstvo, zelo oblikujejo človeka. Če si v dobri skavtski skupini in če hodiš na izobraževanja, je to največja šola za življenje. Meni je skavtstvo zagotovo dalo več za življenje kot fakulteta. Žal je to res. Na tedenski ravni delaš z otroki, sodeluješ z različnimi ljudmi in karakterji, pridobiš ogromno socialnih veščin. Oblikuješ veliko mrežo poznanstev, hkrati pa ti ni nič problem narediti.
Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
