Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi "ni stóril nič hudega", torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami.
Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.
Kultura zanikanja
To je odgovorno do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša "vrlina" laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo videti, kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo temu začeli verjeti tudi sami.
Tudi če očitno visimo na križu. Vsa ta kultura zanikanja, v katero smo zakoreninjeni, služi temu, da "rešimo samega sebe" (Lk 23,35.37.39) za vsako ceno, čeprav s tem žrtvujemo svoje odnose. Ker s tem delamo točno to. "Rešiti samega sebe" ni mogoče drugače kot samo na račun drugega. "Vse je v redu" obstaja le, dokler onemogočamo glasove od zunaj, ki pravijo, da ni tako.
Največja tragika pri vsem skupaj je, da na tem križu problemov tako ne umiramo zaradi svojih grehov in napak, ampak zaradi strahu, da bomo ostali sami, če bodo ljudje spoznali našo nepološčeno resnico.
In da umremo ravno zato, ker hočemo "rešiti samega sebe", saj umremo, kadar ostanemo sami. Vse dotlej bomo zato tam, trpeli bomo in umirali, dokler ne bomo sposobni reči, da smo na svojem križu "po pravici" (Lk 23,41) …
Pomlad
Verjetno zato Jezus ne "reši samega sebe". Rešiti samega sebe ni velikonočno, nobenega vstajenja ni v tem, nobenega klitja sredi smrti. Se pa velika noč zgodi, kadar želimo rešiti drugega: to pa pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja in priznati napako, če je treba. Menda nazadnje to razume tudi eden od hudodelcev: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" (Lk 23,42)
Človek namreč ne visi na križu, da bi umrl, ampak da bi bil rešen, to je treba razumeti za veliko noč, da je tam, kjer boli, zato, da bi se "spomnil", da brez D/drugega v življenju preprosto nimam nobene možnosti. In da je zato mogoče živeti samo, ko smo pripravljeni za drugega umreti.
V žrtvovanem ponosu in sebičnosti klijejo najlepše rože. Iskreno opravičilo pelje v nebesa.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 46.
