Govorice poznamo že od nekdaj. Edina razlika je v tem, da je danes na voljo še več različnih načinov za širjenje nepreverjenih informacij. In kot vemo, širjenje govoric ni le škodljivo in nepotrebno, ampak lahko povzroči veliko škode.
To še posebej velja za najstnike, ki lahko postanejo žrtve spletk in ustrahovanja, kar pogosto povzroči depresijo ali celo privede do samomora.
Da bi tovrstne težave zatrli že v kali, lahko svoje otroke spodbujamo, naj sploh ne obrekujejo. To seveda lahko dosežemo z dobrim zgledom, tako da tudi sami ne obrekujemo, ali pa s praktičnim nasvetom Sokrata, filozofa, ki se je rodil skoraj 500 let pred Kristusom.
Sokrat je v pogovoru, ki je bil doslej že večkrat deljen na družbenih omrežjih, vzpostavil sistem treh filtrov, s katerimi ugotovimo, ali je novica, ki jo širimo, vredna pozornosti ali ne.
Sokratov pogovor s posameznikom naj bi se odvijal takole:
- "Preden karkoli poveš o drugih, je dobro, da si vzameš čas in preseješ svoje misli. Temu pravim preizkus treh sit. Prvo sito je RESNICA. Ali si preveril, da je to, kar mi boš povedal, resnično?
- Ne, samo slišal sem.
- Odlično! Torej ne veš, ali je res. Nadaljujva z drugim sitom, sitom DOBRONAMERNOSTI. Ali je to, kar mi želiš povedati o mojem prijatelju, dobra novica?
- Oh, ne! Ravno nasprotno.
- Torej, je vprašal Sokrat, o njem mi hočeš povedati nekaj slabega, za kar niti nisi prepričan, da je resnično? Morda pa še vedno lahko opraviš preizkus tretjega sita, to je sita KORISTNOSTI. Ali je zame koristno, da vem, kaj mi boš povedal o tem prijatelju?
- Pravzaprav ne.
- Torej, je sklenil Sokrat, to, kar si mi nameraval povedati, ni niti resnično, niti dobronamerno, niti koristno. Zakaj bi mi torej želel to povedati?"
Čeprav ne moremo vedeti, ali je bil pogovor natančno takšen, je to preprost, obenem pa zelo uporaben vodnik za otroke in starše, da ocenijo svoje besede.
Papež Frančišek pa je dejal: "Govorice so nekaj slabega. Na začetku se morda zdijo prijetne in zabavne, na koncu pa napolnijo naša srca z grenkobo in zastrupijo tudi nas!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
