Pred kratkim sem poslušala pogovor o čudovitem življenju in smrti ženske z imenom Chiara Corbella. Z možem sta imela sina in hčerko v razmaku približno enega leta, ki sta živela le eno uro, preden sta v porodnišnici umrla v naročju svojih staršev.
V pogovoru je Enrico, oče otrok in izjemno veren katoličan, dejal: "Najina otroka sta naju naučila, kako je v življenju pomembno le pustiti, da si ljubljen."
Ko je to rekel, sem se za trenutek zdrznila. Kaj?! Ali ni bistvo življenja v tem, da ljubimo druge ljudi? Zaradi tega sem ustavila videoposnetek in se zamislila. Kaj je mislil s tem?
Skozi meglico se mi je utrnilo nekaj misli in bolj ko sem premišljevala o tem, bolj sem razumela, da je v njegovi izjavi nekaj resnice. Tu je nekaj mojih premišljevanj o tem, kaj to pomeni zame in kako ljubim druge ljudi.
Ljubiti kot otrok
Premišljevala sem o tem: če Bogu dovolim, da me ljubi, je to podobno temu, kako mi moj mali sinko dovoli, da ga imam rada.
Moj otrok mi trenutno verjetno bolj zaupa, kot bo komurkoli drugemu zaupal kadarkoli pozneje v življenju. Ko je razburjen, ve, da ga bo nekdo potolažil, nahranil, mu zamenjal pleničko ali se z njim pogovarjal.
Učenje zaupanja je ključ do uspešnih odnosov – tako z Bogom kot z drugimi. Moja sposobnost zaupanja vpliva na to, kako potem izkazujem ljubezen drugim. Kadar drugim ne dovolim, da bi me ljubili, preprečujem, da bi prišlo do resničnega dajanja in sprejemanja.
To zavira odnose in mi omogoča, da se pretvarjam, kako lahko vse storim sama – in tako še težje prisluhnem temu, česa si Bog želi zame. Številne moje težave izvirajo iz tega, da hočem vse rešiti sama in ne dovolim drugim, da bi pri tem sodelovali.
Poslušanje meja
Starši svojega otroka ljubijo tako, da mu postavijo meje. Ali spoštujem meje drugih ljudi in postavljam svoje? Dovoliti, da sem ljubljena, včasih pomeni, da rečem: "Prosim, ne stori tega namesto mene, to moram napraviti sama," v položajih, v katerih moram rasti. To pa tudi pomeni, da vem, kdaj moram prositi za pomoč in ne vsega opraviti sama.
Na misel mi pride sprejemanje gostov. Po naravi nisem pretirano navdušena gostiteljica. Toda eden izmed odličnih načinov, kako ljubiti ljudi in oblikovati odnose, je ta, da jih povabim v svoj dom. Namesto da bi se zanašala na moža, da bo opravil vse delo na družabnem področju, lahko sama prispevam svoj del in ljudi povabim, naj nas obiščejo.
In namesto da bi se počutila preobremenjeno, ko dejansko pride do tega, da v svojem domu sprejmem goste, lahko dovolim ljudem, da mi pomagajo (tako da prinesejo hrano ali mi pomagajo pospraviti).
Opazovanje lastnih namenov
Ali ljubim (svoje otroke/moža/prijatelje) svobodno ali se počutim obremenjeno in prestrašeno? Če se v svoji ljubezni ne počutim svobodne, je to morda posledica tega, da se ne morem počutiti svobodno ljubljene s strani drugih.
Kaj mi to preprečuje? Koliko časa preživim z ljudmi, ki me imajo dejansko radi in mi želijo najboljše? Ali sem sposobna živeti v zaupanju in ranljivosti ali se mi zdi, da togo nadzorujem, kdaj in kako ljubim druge?
Dovoliti, da si ljubljen, je cilj življenja, ko govorimo o Bogu
Bog je obljubil, da bo poskrbel zame, in to mi v življenju vedno znova pokaže. Ko se ozrem nazaj in vidim vse dobre stvari, ki mi jih je doslej podaril, sem osupla. Vidim, kako Bog uporablja celo strtost in napake ljudi, da bi deloval za dobro v mojem življenju.
Toda kolikokrat Bogu na pot postavim oviro – z mislijo, da je ne bo premagal, ali da je moj način učinkovitejši in boljši od Njegovega? Mislim, da to počnem pogosto. In navsezadnje: bolj bom druge spustila v svoje življenje, bolj bom morda v svoje življenje spustila tudi Boga. In potem bom pripravljena bolj polno ljubiti druge.
Božja služabnica Chiara Corbella, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
