Isabelle, 31-letna arhitektka iz Nantesa, ki se pripravlja na poroko z Dimitrijem, se sploh ne sprašuje, ali bi nosila poročno tančico ali ne.
"Ne morem si predstavljati, da bi vstopila v cerkev brez tančice, ki sta jo nosili že moja mama in moja stara mama. Veliko mi pomeni, da ostanem zvesta tej lepi družinski tradiciji in jo morda nekega dne predam lastni hčeri. A ne samo to. Tančica simbolizira tudi zavezo in zvestobo," je povedala za Aleteio.
"Poročna tančica je zame svetopisemsko oblačilo. Vse več strank, ki se poročajo v cerkvi, se vrača k tradiciji nošenja tančice. Nekatere menijo, da tančica dopolni in polepša poročno obleko. Druge v njej vidijo globlji pomen," pravi Celestina Agostino, pariška oblikovalka poročnih oblek.
Poročni dodatek, ki ga nevesta nosi čez obraz ob prihodu v cerkev v spremstvu svojega očeta, je v resnici poln bogatih simbolov. Če se samo ozremo v njegovo zgodovino, prve sledi najdemo v Virgilovi Eneidi: v znamenje darovanja so ljudje pred bogovi nosili tančico. Iz tega znamenja verske pobožnosti izhaja globok simbol pri Rimljanih.
Tako od antike dalje vsaka nevesta nosi tančico. Latinska beseda nubere, ki pomeni zakriti, je sopomenka besede poročiti se, kar simbolizira zavezo z možem. Potem je tu razlikovanje poročenih ali ovdovelih žena od neporočenih, suženj in prostitutk.
Razkritost las so dojemali kot žensko zapeljevanje, zato je to rezervirano le za moža znotraj intime doma. V Grčiji je flammeum tančica, ki zakriva le polovico nevestinega obraza. Rdeča ali oranžna simbolizira veselje in rodovitnost.
V srednjem veku je bila poroka dogovor med starši mladoporočencev. In tradicija zahteva, da je tančica, ki jo nosi bodoča nevesta, neprosojna, da je nevestin obraz skrit. Zakaj? Da bi jo ženin prvikrat spoznal na poročno noč. Če bodoči ženin že pozna zaročenko, morata oba nositi tančico med obredom, da bi bila deležna blagoslova.
Simbol čistosti in nedolžnosti
V katoliški veri najdemo izvor tančice v Svetem pismu, kjer Pavel v Prvem pismu Korinčanom (1 Kor 11) omenja, da mora biti poročena žena pokrita v znamenje predanosti Bogu.
Ker je poroka verski obred, mora zaročenka (po hebrejsko zakrita) v enakem duhu in iz enakega razloga nositi tančico. Razkrije se šele v poročni spalnici. Simbol čistosti in nedolžnosti je torej zelo močan: nošenje tančice je rezervirano za mlado, čisto ženo.
Kar pa zadeva belo barvo, je bila leta 1840 kraljica Viktorija tista, ki je vpeljala poročno modo v belem. Kot kraljica bi morala mlada žena obleči rdečo. A ker je kljubovala tradiciji, je na vsesplošno presenečenje izbrala belo satenasto obleko, okrašeno s čipko, in belo tančico iz tila, podaljšano v dolgo vlečko.
Tako je mlada nevesta vpeljala poročno modo v belem. Še bolj presenetljivo pa je, da bela barva ni izbrana kot simbol čistosti (ta pomen je pridobila pozneje), temveč zgolj zato, ker beli saten poudarja lepoto slavnih čipk …
Bela poročna obleka prevzame enako simboliko kot poročna tančica, simbol čistosti in deviškosti, zlasti od leta 1858 po prikazanju Device Marije Bernardki Soubirous v Lurdu. Deklica je povedala, da je bila Marija oblečena v belo in se predstavila kot Brezmadežno spočetje.
Kraljica Elizabeta II. je po Viktorijinem zgledu obnovila tradicijo poročne tančice: štiri metre dolga, okrašena z vezeninami v obliki rož in biserov. Zgodovinski rekord najdaljše poročne tančice pa je postavila princesa Diana z dvanajstimi metri!
Danes poročna tančica ni obvezna, tradicija pa narekuje, da jo nevesta nosi čez obraz vse do poročnega obreda. Ko sta mladoporočenca naposled združena pred Bogom, mož razkrije ženin obraz. Kretnja, ki dopolnjuje lepo simboliko poročne tančice.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
