Kako živeti milostni čas adventa?

Čas se kakor polna reka vali proti nam in v istem ritmu neizbežno odteka v zgodovino ali pa v pozabo. Lahko smo ga izpolnili s čim pomembnim, vrednim celo zgodovinskega, če ne vsaj osebnega spomina, ali pa smo ga za vedno zapravili in morda to celo obžalovali.

V to enakomerno pretakanje časa iz prihodnosti v preteklost smo postavljeni in povabljeni, da bi ujeli in živeli milostni čas adventa. O, še mnogo več kot vnovični vstop v nov cikel cerkvenega leta je pred nami. Pred našimi vrati je On, ki je "Alfa in Omega, on, ki je, ki je bil in ki pride, Prvi in Zadnji, začetek in konec" (prim. Raz 1,8; 22,13).

In ta, "Vladar vsega", ki stoji pred našimi, mojimi in tvojimi … slehernimi vrati, pravi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj," (Raz 3,20). Mu bom odprl, ga povabil naprej, mu prisluhnil, se z njim pomenkoval; bom spoštljivo sprejemal njegovo neizmerno skrivnost in dovolil, da se njegova misel pretaka v mojo dušo, njegove drže v moje ravnanje?

V tem vprašanju so darilno zavite naše adventne sveče, ki naj bi svetleje zagorele v letošnjem adventu in pripravile pot Gospodu, ki prihaja:

Pomembnost in moč Božje besede je za kristjana odločilnega pomena, kajti pobuda je vedno na strani Boga. Zato je pred njegovo Besedo potrebna spoštljiva in potrpežljiva drža poslušanja. Mojzes s silno močjo preroka poziva svoje ljudstvo: "Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!" (5 Mz 6,4). Samo On in nihče drug ima besedo, ki ustvarja, osvetljuje, spremlja in spreminja naše življenje, če mu le prisluhnemo. Advent naj bo – skozi izkušnjo ponižne Gospodove dekle, Marije – torej najprej čas poslušanja, kaj Gospod želi, da se spočne v mojem srcu, zaživi v vsem mojem bitju in se udejanji v vsakdanjem življenju.

Čeprav vajeni Božjih priporočil, naročil in celo zapovedi, želimo v tem adventu našo pozornost usmeriti v tisto, kar je Bog storil in še vedno dela za nas. V Jezusu nam prihaja naproti s srčno željo, da bi bil z nami in v vsem, tudi v grehu in raznoterih slabostih, delil naše življenje.

Jezus to srčno željo, da bi nam smel biti blizu, zapečati s poslednjimi besedami, tik preden se vrne k Očetu, kjer nenehno prosi za nas: "In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta," (Mt 28,20). Ni rekel, da bo z nami (Bog ve kdaj?), pač pa jasno pravi: "Jaz sem z vami." To se povsem sklada s tem, "kar je Gospod rekel po preroku: 'Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel', kar v prevodu pomeni 'Bog z nami'" (Mt 1,22–23).

Sprejemajmo in poslušajmo ga torej dan za dnem, ko nam govori po svoji besedi, ki je "namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca" (Heb 4,12).

Priporočljivo je, da imamo na častnem mestu našega doma odprto Sveto pismo pri odlomku, ki smo ga ta dan prebrali. To vidno znamenje Besede nas bo vabilo, da mu znova prisluhnemo in skušamo živeti iz njegove besede.

Naravno je, da Božjemu nagovoru po Besedi sledi naš odgovor – intimen pogovor s Prijateljem – molitev. V kakšnem tonu naj zazveni v adventu? Najprimernejši se zdi Marijin duh hvaležnosti in drža predane izročitve. Vzemimo pogosto za navdih naši molitvi njeno hvalnico Magnificat: "Moja duša poveličuje Gospoda … Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem, ki mu zvesto služijo …" (prim. Lk 1,46–55).

Pogosto prebirajmo njen intimen pogovor z Božjim poslancem nadangelom Gabrielom (prim. Lk 1,26–38). Tako naraven je, iskren, zaupljiv in čist – odločen in odločilen. Brez pretvarjanja, neposreden. Božje povabilo v poslanstvo, razumno in zelo človeško vprašanje: kako se bo to lahko zgodilo, in Božje zagotovilo, da pri Bogu ni nič nemogoče … zadoščajo za znameniti (premalo je reči) zgodovinski in epohalni "Fiat" – "Zgôdi se mi po tvoji besedi."

Znova smo pri besedi. Pri molitvi ne gre tratiti besed; več lahko dá tiho bdenje v navzočnosti Besede, ki je postala meso in prebiva med nami … "Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo," (Apd 17,28). In to nam povsem zadošča. Marijin molk je omogočil, da je Božje povabilo padlo v rodovitno zemljo in mi vsi smo deležni večnih sadov odrešenja.

"Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del," (Jak 2,26). Poslušanje Božje besede in intimen molitveni pogovor z Bogom bi nas morala voditi v konkretne življenjske drže, ki so v sozvočju z evangelijem.

"Ubi caritas et amor, Deus ibi est – Kjer dobrota je, ljubezen, tam prebiva Bog!" odpevamo v znanem taizejskem spevu. Ljubiti konkretno pomeni graditi spoštljiv odnos do svete skrivnosti bližnjega. Veliko je načinov, kako izraziti spoštovanje do bližnjega, a v nadaljevanju se bomo za hip ustavili le ob enem: v mislih imam spoštljivo držo molka.

A najprej nekaj besed o spoštovanju. To ima zelo globoke korenine. Sleherni človek je enkratna skrivnost, sveta skrivnost. Ne bo pretirano reči, da je za Bogom človek najbolj sveta skrivnost tega sveta. Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26–27).

Spoštovanje se poraja v človekovi notranjosti. Če so v meni predsodki, nestrinjanja, antipatije … do konkretnega človeka, jih hočem zavestno utišati, da ne bi nenadzorovano postale nepremišljene besede ali celo neprimerna postopanja do tega človeka.

Iz tega spoštljivega notranjega molka se bo rodil plemeniti zunanji molk. Čeprav ni vedno mogoče opravičiti neprimernega ravnanja bližnjega, pa lahko o tem molčim do groba. Ko s spoštljivim molkom zaščitim hrbet človeka, je to zanj dar usmiljenja in ljubezni. In ko mi pridejo na uho žgečkljive novice o nekom in me ima, da bi jih raznesel med ljudi, jih ohranim varno zaklenjene v skrinji molka.

Resnično lahko spoštujem brata, sestro le, če se odločim za pogled vere: v njiju prepoznavam brata Jezusa.

Naj se prek teh malih korakov v življenju vsakega od nas zgodi vnovično učlovečenje Besede, da bodo tisti, ki gledajo nas, videli Njega, ki prihaja. Tako bo svet bolj svet in svetal.

Avtor prispevka je br. Štefan Kožuh.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 47.