Srednjeveški mislec Tomaž Akvinski je krotkost (lat. docilitas) imenoval "vrlina dobrega učenca", ki naj bi bila nujna za pridobitev katerekoli kreposti.
S staranjem vedno bolj težimo k lastni presoji in ne presoji nekoga drugega. To je naravno, saj z leti pridobivamo izkušnje, ki nas načeloma vodijo k bolj smiselnim rešitvam. Kljub temu so misleci v preteklosti poudarjali, da so naše kognitivne sposobnosti omejene in da zato potrebujemo ljudi, ki jim bomo prisluhnili, ker jih imamo za bolj modre.
Trud dela mojstra
Tomaž Akvinski je poudarjal, da se je krotkosti treba naučiti, čeprav je verjel, da so sami temelji krotkosti prirojeni. Otroci staršem zaupajo in sprejemajo njihove besede kot resnico. Kljub temu pa se morajo sčasoma naučiti krmariti med naivnostjo in izgubo zaupanja v druge.
Akvinski je učil, da se lahko le s trudom naučimo prepoznavati modre ljudi, presojati njihovo mnenje in slediti pravi poti. Verjel je, da nas pri tem ogrožata lenoba in ponos, ki prispevata k temu, da znanja ne iščemo pri modrih ljudeh, ampak se zanašamo le nase oziroma na nezanesljive ljudi in vire.
Krotkost usmerja našo pozornost k našim prednikom, modrosti prejšnjih rodov: naši dediščini, ki je povezana s spoštovanjem do starosti. Na žalost se v sodobnem svetu tisto, kar je staro, arhaično in starodavno, pogosto šteje za zastarelo in nepomembno. Na to vpliva kultura novih tehnologij, v kateri so starejši modeli naprav dobri samo še za odpad. Vse narekuje napredek.
Ta proces pa ne velja za ljudi. Nasprotno: z leti pridobimo določeno razdaljo do sveta in določene pojave pravilneje ocenjujemo.
Krotkost, ključna sestavina preudarnosti
Za Tomaža Akvinskega je krotkost sestavni del preudarnosti, kreposti, ki nam lahko pomaga izbrati prava sredstva za doseganje sreče.
Preudarnost nam pove, kakšne odločitve moramo sprejeti. Vendar pa temelji na številnih sposobnostih, med katere spada tudi sposobnost slediti nasvetom drugih.
V preteklosti so se pred pomembno odločitvijo, na primer pred menjavo službe, poroko ali selitvijo, ljudje posvetovali z izbranimi, pogosto starejšimi, ki so jih imeli za avtoriteto. Danes se zdi, da je to vse manj pogosto, zaradi česar delamo napake, ki bi se jim lahko izognili. Zelo pogosto se ne moremo pravilno odločiti, ko smo pod vplivom močnih čustev. Zunanja oseba, ki ima tudi življenjske izkušnje in jo vodi zdrava pamet, lahko v takem primeru stvari oceni bolj objektivno.
Ne bojmo se vprašati drugih za nasvet, iščimo življenjske vodnike in svetovalce. Ne pozabimo pa, da smo sami odgovorni za svoje življenje in da je končna odločitev vedno odvisna od nas. Nasvet nas nikoli ne sme razbremeniti prizadevanja za iskanje najboljše rešitve. Lahko pa nam pomaga, da bo ta trud vsaj ploden.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.