Ko sem prvič nekaj opustil, sem se počutil krivega. Nisem človek, ki bi se zlahka predal. Zato sem se, ko sem se pri 19 letih odločil, da bom nehal obiskovati določeno cerkev, počutil, kot da izdajam svoje prijatelje in svojo vero.
Razmere so postale nezdrave in občutil sem čustveno zlorabo; duhovnik je izkoriščal iskrenost in predanost svojih župljanov. Tega nisem mogel več prenašati. Njegovo početje je uničevalo mojo vero.
Sliši se kot preprosta odločitev. V resnici pa ni bila. Počutil sem se, kot da izdajam svoja načela, kot da sem jaz tisti, ki je nerazumen. Občutil sem krivdo in se spraševal, ali sem postal preveč ciničen. Mnogi moji prijatelji so brez težav ostali v tej cerkvi, zato sem mislil, da je težava morda v meni.
Vsi so me poskušali odvrniti od tega. Govorili so, da bo cerkev postala boljša le, če ostanem in postanem del rešitve, da na svetu ni drugih verskih skupnosti, ki bi bile popolne, in da mi bo žal, da sem zapustil domače občestvo.
Ko v nekaj, kot je recimo cerkveno občestvo, osebni odnos ali služba, vložimo toliko, pogosto postanemo pristranski do njegovega oz. njenega uspeha. Nočemo, da bi bil naš trud ničen, da bi imeli občutek, kako se odpovedujemo nečemu, kar ima pomanjkljivosti, v resnici pa tudi izjemno dobre plati.
Kako se naučiti, da se odpovemo stvarem
Zato je odnehati tako težko. Ne gre zgolj za to, da opustimo nekaj, kar je bilo nekoč resničen vir dobrega, ampak hkrati priznamo, da smo tudi ob svojih najboljših prizadevanjih nemočni, da bi to popravili. Opuščanje pomeni, da priznamo svoje človeške meje in omejitve.
Od tiste pomembne odločitve sem postal izjemno izkušen v opuščanju stvari …
Opustil sem protestantsko vero in postal katoličan.
Zapustil sem službo, v kateri sem bil zaradi svojega zahtevnega šefa zelo nesrečen.
Nehal sem skrbeti za stroške vzgoje otrok in se odločil, da si z ženo ustvariva čim večjo družino.
Nehal sem slediti modnim smernicam in se elegantno prelevil v očeta srednjih let (moji otroci bodo temu morda oporekali).
Nehal sem skrbeti, kaj si drugi mislijo o meni.
Kaj drugi pravijo, da so opustili
Svoje prijatelje na družbenih omrežjih sem prosil, naj delijo svoje zgodbe o tem, čemu so se odpovedali, in prejel sem več odgovorov, kot jih lahko tule delim. Zdi se, da je o tej temi premišljevalo veliko ljudi! Predstavljam vam izbor tega, kar so delili moji prijatelji:
Sarah Robsdottir, sodelavka Aleteie, je povedala: "Nehala sem sprejemati goste le v primeru, če sem imela čisto hišo – to je bil resničen preboj. Ugotovila sem, da so nespametna merila, ki sem si jih zadala, da bi bila nekakšna idealna gostiteljica, zmanjšala mojo krščansko dobrodelnost."
Jim je dejal: "Pustil sem kariero, v kateri sem veliko potoval, dobival zelo dobro plačo in imel veliko ugodnosti in se raje osredinil na pomoč drugim, na svojo vero, družino in skupnost ter začel delati pri Kolumbovih vitezih kot agent na terenu."
Anna je dejala: "Nehala sem živeti zase in začela živeti za Boga."
Denise je rekla: "Nehala sem govoriti, da sem prestara za določene stvari."
Terri je rekla: "Nehala sem se primerjati z drugimi mamami. Nehala sem si postavljati nemogoča pričakovanja."
Jeff pa je na kratko povedal, da ima odpoved tudi svoje prednosti: "Ena beseda: kajenje."
Potreben je pogum
Vsi odgovori, ki sem jih prejel, so imeli skupno temo, in sicer, da je za opustitev potreben pogum. Nobeden od mojih prijateljev z deljenjem svoje zgodbe ne spodbuja ideje, da bi se odrekel sebi ali svojim sanjam. In ne trdim, da je opustitev nekaj, kar bi morali vsi početi ves čas, hitro in enostavno.
Raje slišim, kako moji prijatelji delijo, da jim je sčasoma, ko so razmišljali in molili o svojih posebnih okoliščinah, postalo jasno, da morajo nekaj spremeniti. Odnehali so šele takrat, ko je postalo očitno, da je čas za nov začetek.
S spremembo so iskali nove in boljše priložnosti. Opustili so slabo službo zaradi službe, ki jih bo izpolnjevala. Opustili so službo, da bi se osredinili na starševstvo. Opustili so slabo navado in se osredinili na nekaj dobrega. Niso bili več ujeti v past pričakovanj drugih.
Vrlina, ki jo hvalim, torej v resnici ni ta, da bi se stvarem odrekali, temveč pogum, da vemo, kdaj začeti znova, in preudarnost, da se osredinimo na to, kje bomo svojo energijo najbolje porabili.
Uskladite svoje obveznosti s svojimi vrednotami in se ne opravičujte za previdno porabo energije. Če se bojite opustiti določeno stvar, lahko zamudite priložnost kje drugje. Prepričajte se, da vam vaše obveznosti ne le jemljejo energijo, temveč vas v zameno z njo tudi napolnijo. Tako bomo vedeli, da smo na pravem mestu.
Danes ne bi nikoli poznal izpolnitve katoliškega duhovništva, če ne bi pred več kot 20 leti zapustil tiste druge cerkve. Nikoli ne vemo, kaj ima Bog pripravljenega za nas. Če sem se v svojem kratkem času na tej zemlji česarkoli naučil, je to dejstvo, da je On edina stalnica.
Nikoli ne obupa nad nami in mi nikoli ne bi smeli obupati nad Njim. Vse drugo naj ostane lahkotno in preprosto, da bomo lahko iskali pravo srečo, pri tem pa se oklepali tistega, kar ima neskončno vrednost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
