Jezus je takoj po vrnitvi iz puščave, kjer se je postil in molil 40 dni in 40 noči, začel svoje javno delovanje. Odpravil se je po Galileji, kjer je oznanjal Božje kraljestvo, učil, ozdravljal in izganjal demone.
Zaradi vseh njegovih besed in neverjetnih del, ki jih je storil, je za njim hodila velika množica ljudi. Ko je nato k sebi poklical še prve učence, se je povzpel na grič ob Galilejskem jezeru in nagovoril vse zbrane.
Jezusov govor na gori imenujemo tudi programski govor, saj da Jezus v njem konkretna navodila, kako naj bi živeli. Na samem začetku tega govora pa stojijo blagri, ki so na neki način Jezusov portret, njegov življenjski slog.
Jezus želi, da blagri postanejo naš življenjski slog, zato nam pove, kaj naj bomo in kako naj živimo. Želi nam jih posredovati in nam obljubi, da če jih bomo tudi spolnjevali, nam bo blagor – kar pomeni, da bomo srečni, blagoslovljeni in zadovoljni.
Vendar ne gre samo za srečo in zadovoljstvo. Gre tudi za to, da lahko prek blagrov na svoje življenjske preizkušnje in poslanstvo pogledamo še z drugega vidika. Kako?
Kdor bo tako delal, bo blagoslovljen že tukaj na zemlji, po smrti pa bo imel delež pri Bogu.
Jezus je nagovoril množico ljudi, v kateri so bili bolni, utrujeni, naveličani, grešniki, izgubljeni, žrtve, revni in manj revni, obupani in prevzetni, tisti, polni sebičnosti, in tisti, ki niso vedeli, kdo so. Vsem njim, kakor tudi nam, je spregovoril in usmeril v polnost življenja.
Kdor bo blagre izpolnjeval, bo blagoslovljen že tukaj na zemlji, po smrti pa bo imel delež pri Bogu.
