Sveti Ambrož je bil škof Milana v sosednji Italiji in je napisal veliko navdihujočih pisem. V pismu O dolžnostih duhovnikov se Ambrož osredinja na prijateljstvo in spodbuja, da moramo vedno ohranjati zvestobo svojim prijateljem.
V zapisu predvsem pojasnjuje, kako pomembno je ostati zvest prijateljem tako v dobrih kot v slabih časih.
Prijatelja v stiski ne zapuščaj, ne zapuščaj ga in ga ne pusti na cedilu, kajti prijateljstvo je življenjska opora … Če prijatelji v blagostanju pomagajo prijateljem, zakaj jim ne ponudijo svoje podpore tudi v času nesreče? Pomagajmo z nasveti, ponudimo svoja najboljša prizadevanja, sočustvujmo z njimi iz vsega srca. Če je treba, za prijatelja prenašajmo tudi težave.
Sveti Ambrož je trdno verjel, da so prijatelji bistven del življenja, še posebej takšni, s katerimi lahko deliš vse.
Ohranite torej, sinovi, prijateljstvo, ki ste ga začeli s svojimi brati, kajti nič na svetu ni lepšega od tega. V tem življenju je res tolažba, če imaš nekoga, ki mu lahko odpreš svoje srce, s katerim lahko deliš zaupnosti in ki mu lahko zaupaš skrivnosti svojega srca. Tolažba je imeti ob sebi zanesljivega prijatelja, ki se bo s teboj veselil v blaginji, sočustvoval v težavah in te spodbujal v preganjanju.
Če hočemo, da nam bodo naši prijatelji zvesti v naših težavah, ali ne bi morali biti mi zvesti njim v njihovi stiski?
Ko se prijatelj obrne na vas in potrebuje vašo pomoč, storite vse, kar je v vaših močeh, da ga podprete, in ostanite njegov pravi prijatelj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
