Smo v zadnjem tednu pred božičnimi prazniki, ko bodo gospodinje razmišljale še o zadnjih detajlih prazničnega jedilnika. Katere jedi pripraviti, da se bo božični utrip poznal tudi na mizah z dobrotami, ob katerih se bomo srečevali, hkrati pa se zaradi priprav v kuhinji ne bomo znašli v prevelikem stresu?
Za nekaj nasvetov smo povprašali Mojco Koman, inženirko živilske tehnologije in prehransko svetovalko. Je avtorica več kuharskih knjig, pred kratkim je pri založbi Družina izšla nova z naslovom Zajtrk z Mojco. Svoje recepte z bralci redno deli tudi v tedniku Družina.
Kolikšen pomen ima pri praznovanju hrana? Ji dajemo prevelik poudarek?
Ne, gotovo ne. Veliko lažje se pogovarjamo ob obloženi mizi, če nič drugega ne omenim. Hrana je mnogokrat ključni del praznikov, okoli katerih jih praktično gradimo. Martinovanje, denimo, je že tak primer.
Če smo osredotočeni na božič … meni celo več pomeni advent, ki je čas priprave, in to jemljem zelo resno. S prvo adventno nedeljo začnemo peči piškote, vse pa stopnjujemo s pripravo potice in številnih jedi, ki jih pripravljamo le v tem prazničnem času. Gre za ritual, zagotovo, vendar ga razumem v širšem pomenu. Otrokom (in nam, odraslim) daje varnost, da se vse vrne, uredi, kot je najbolj prav. Občutek varnosti je sila pomemben za srečo in zadovoljstvo, tega si najbrž vsi želimo najbolj ob koncu leta.
Je smiselno pripravljati večhodni praznični meni in eksperimentirati z novimi recepti ravno za praznike, ko pa ne vemo, ali bo šlo vse po načrtih?
Praznična hrana je navadno nekaj posebnega in vsak naj pri sebi in pri svoji družini odkrije, kaj to je. Pred kratkim sem se pogovarjala z gospo in je omenila ogromnega piščanca, ki ga njena mama vedno speče za božično kosilo za vso družino, ko se za praznik zbere skupaj. Njeni mami se zdi že dolgočasno leto za letom pripravljati enak obrok in bi se želela kdaj izraziti še s čim drugim, pa jo tolažijo, bolj opogumljajo, da je vendar to sinonim njihovih praznikov, da si tega želijo.
Tudi moja mama se trudi z raznimi pečenkami, ki jih ponudi za božič, a te navadno ostanejo, medtem ko ocvrte kose piščanca (ki jih ocvre bolj za vsak slučaj) pojemo mimogrede in takoj. Veste, tega ne jemo sicer nikoli. Bolj kot večhodni meni mi več pomeni druženje in veselje do priprave hrane.
Če smo nervozni ob pripravi, ker bi radi pripravili več specialitet, se bo to zagotovo okušalo. Morda bi vsako leto poskusili le z eno novostjo? Srednja pot je navadno najboljša.
Na kakšne načine lahko v pripravo prazničnih obrokov vključimo otroke?
Omenila sem že peko piškotkov in tu so otroci lahko dejavno vključeni. Pravzaprav naj bodo! Nedelje, naj so še tako naporne v decembru, naj bodo res namenjene družini. Sestavljanje jedilnika je prav tako lahko naloga otrok. Pri nas že leta delamo po sistemu želja. Zapišemo jih na listu, potem jih poskusiva z možem uresničiti v prazničnih dneh. Ne vseh, vsak pa je slišan. Saj prazničnih dni je več in priložnosti za uresničitev želja po jedeh, izletih, dogodkih, dogodivščinah je veliko. Otroci lahko sodelujejo pri pripravi večine prazničnih jedi, časa in priložnosti je v prazničnih dneh praviloma več kot med delavniki, le flambiranja bi se pa res raje lotila sama.
Kaj storiti v primeru, ko že vnaprej vemo, da povabljenim nekateri okusi oz. jedi ne ustrezajo?
Malo v šali: je sploh kdaj tako, da vsi jedo vse? Navadno ni, zato ne pričakujem, da bo za praznično mizo kaj drugače. Verjamem pa, da nekaj prilagoditve z obeh strani vseeno zmoremo vsi. Čeprav sama obožujem morske sadeže, jih pač ne bom ponudila kot samostojno jed, ampak zgolj kot dodatek ob drugih jedeh.
Večje zadrege imam v primeru alergij ali intoleranc, raznih diet, vendar tudi tu je mogoče z malo znanja premostiti in pripraviti jedilnik, da smo zadovoljni vsi.
Kako se izvleči iz zagate, če nam jed ne uspe tako, kot smo si jo zamislili? Kaj ponuditi gostom v tem primeru?
Nasmeh. Nič ne razvedri gostov bolj od pristnega nasmeha in resnice, da se nam pač nekaj ni posrečilo. Oh, kolikokrat se to zgodi, tudi bolj izkušenim. Večina znanih jedi je nastala iz ponesrečenega poskusa, tarte tatin, recimo.
Danes sem, na primer, kuhala preprosto zeljno juho kot že ničkolikokrat, pa sem ponesreči in v hitenju v lonec vsula janež in ne kumine. Nastala je jed, ki je bila krepko boljšega in bolj zanimivega okusa kot kdajkoli prej in domači me nagovarjajo, da recept zanjo objavim. Da bom bolj konkretna: v skrajnem primeru je vedno pametno imeti na zalogi v hladilniku zavitek pršuta in vrečko grisinov v shrambi.
Katere jedi boste pripravili za božično kosilo pri vas doma?
Večerjo na sveti večer vedno pripravimo sami, doma, čeprav to pomeni, da večerjamo bolj zgodaj. Otroci so namreč zelo dejavni v župniji in je ta večer zato zelo razdrobljen, čas za skupno večerjo pa izredno skopo odmerjen. Večerjamo, kar so določili otroci, navadno so to pohančki in ocvrt krompirček, česar pri nas ni na jedilniku nikoli oziroma res zelo redko in je za nas dejansko prazničen obrok.
Božično kosilo je vsako leto v razširjeni družini, ko se zbere tudi bratova in sestrina družina. Tu je glavna kuharica moja mama, zadnja leta pa se dogovorimo, da vsaka družina prinese na druženje bodisi priloge bodisi zelenjavne jedi ali juho, predjed, medtem ko sladice vsaka družina, da je nato na mizi zbirka potic, piškotov, ki jih ocenjujemo in se pri tem neskončno zabavamo.
V enem izmed naslednjih prazničnih dni gostimo pri nas moževo mamo, ko navadno pripravimo porketo, rulado iz svinjske potrebušine z nadevom iz krepkih zelišč, ki je z leti postala naša praznična božična stalnica. Kot rečeno, nikoli prej in nikoli pozneje je nimamo na mizi. Znana sem po zelenjavnih jedeh, zato je močnatih prilog malo, a zato več vrst zelenjavnih, da uravnotežimo obrok in ga naravnamo v nekoliko bolj zdravega.
