Pozna ga vsa Slovenija. Zabavno je opazovati njegove mojstrske preobrazbe. Ko se prelevi v estradnike, politike in druge osebnosti slovenskega in svetovnega formata, se navdušujemo nad njegovim talentom in glasom. Kakšen pa je Klemen Slakonja, ko odloži maske in je "samo" Klemen – človek, očka in izbranec njegove Mojce?
Kako izberete določen lik za preobrazbo in kako se pripravljate nanjo? Ga "naštudirate" v podrobnosti?
Vse se je začelo v otroštvu, ko sem imitiral like iz TV-serije Teater Paradižnik. Imitacije zaradi otroškega cvilečega glasu seveda niso bile uspešne (smeh). A spomnim se, da sem bil že tedaj pozoren na nianse v glasu.
Danes ideja za lik pride spontano. Poglobljeno pa ga študiram tedaj, ko se lotevam videov. Za pesem o znanem slovenskem filozofu sem npr. preposlušal vsa predavanja iz spleta ter izluščil potrebno in napisal besedilo.
Pazite na to, da pri imitacijah niste žaljivi?
Opažam, da je meja med žalitvijo in humorjem od človeka do človeka različna. Pozoren sem, da ne prekoračim svoje meje. Ne razmišljam pa o mejah drugih, sicer bi moral že zdavnaj nehati delati.
Obdarjeni ste s čudovitim glasom. Imate glasbeno izobrazbo?
Ne, sem pa sedem let – od prvega letnika gimnazije do tretjega letnika akademije – prepeval v pevskem zboru Viva Brežice.
Očitno so se zborovske izkušnje izplačale, saj imate v opernem muzikalu Tesla glavno vlogo. Stojite ob boku Sabine Cvilak in Martina Sušnika. Boste tako kot Raiven in Draščkova tudi vi preskočili v operne vode? Kapacitete imate.
(smeh) K projektu sta me sicer povabila umetniški ter glasbeni direktor mariborske Opere Simon Krečič in umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski, ki je predstavo režiral. Razložila sta mi, da si Teslo predstavljata kot lik, ki med potovanjem skozi čas prehaja skozi različne glasbene stile. Izkušnja je zares odlična, v čast mi je bilo prepevati s čudovitimi pevci in simfoničnim orkestrom. Me pa v operne vode ne vleče, imam preveliko spoštovanje do profesionalcev. Moj načrt za prihodnost je ustvarjanje in izvajanje avtorskih pesmi.
Ko vas gledalci opazujemo s kavča, vidimo le podobo, ki jo pošiljate v svet. Kakšni pa ste zasebno, ko odvržete odrske maske?
Sem oseba, ki skuša aktivno rasti na vseh področjih – tako na kariernem kot tudi doma, kot oče in partner.
Se zgodi, da kdaj zavrnete kak projekt, ki ne ustreza vašim vrednotam oz. pogledu na svet?
To je bil eden poglavitnih razlogov, da sem dal pred štirimi leti odpoved v ljubljanski Drami, kjer sem delal devet let. Nisem se počutil svobodnega. Vržen sem bil v naključne projekte, ki me prevelikokrat niso navdihovali niti ponujali vizije igralskega razvoja. Zdelo se mi je škoda časa, ki sem ga preživljal v gledališču, medtem ko so bili otroci doma sami. Na vajah sem moral biti vedno na razpolago, a dostikrat sploh nisem prišel na vrsto. Zdaj lahko izbiram projekte, ki me navdihujejo, in hvaležen sem za to možnost.
Mnogo humoristov, naših in tujih, ob nenehnem zabavanju drugih doživi izgorelost ali depresijo. Tudi vi ste pred leti izgoreli. Je bilo količinsko preveč projektov ali je šlo za to, da vas je zabavanje ljudi utrudilo?
Bila je zmes obojega. Imel sem veliko željo po ustvarjanju oddaje, v kateri bi se lahko izrazil s čim več talenti. Na koncu se je izkazalo, da je to prevelik zalogaj. V tujini imajo celo ekipo ljudi, ki skrbi za voditelja, mu pripravlja besedilo, on le izbira med ponujenimi scenariji. V oddajah, ki so na sporedu vsak teden, je bil prevelik kreativni del prepuščen meni. Sploh ko sem se povrh vsega lotil še snemanja imitacijskih videospotov, za katere sem začel pisati avtorske pesmi in ne več priredb.
Precej naporno …
To je bilo sicer moje najbolj plodno obdobje v kreativnem smislu, a je terjalo svoj davek – izčrpanost. Takrat sem posnel tudi skladbo Put In, Put Out, ki je na YouTubu v enem samem dnevu dosegla milijon ogledov in se vrtela po celem svetu. Želel sem zajahati ta "val" in delati video za videom. Ko sem bil zdoma, sem imel slabo vest, da nisem z otroki. Ko sem bil z otroki, pa sem imel slabo vest, ker se mi je zdelo, da delam premalo za kariero.
In potem?
Na neki točki sem se vprašal, na katerem mestu sta družina in partnerka ter ali se sploh splača gnati za eno stvarjo. Ugotovil sem, da je treba postaviti mejo. Na prehodu novega leta 2021, bilo je v času korone, ko smo bili z družino lahko doma brez obveznosti, sem izdelal jasno vizijo o tem, kako se poleg kariere vidim kot starš, partner, kaj bom storil glede svojih čustev, duhovnega življenja. Od takrat mi je precej lažje.
A verjetno so te vrednote v vas tlele od vedno, saj niste nenadoma odkrili vsega?
Seveda je tlelo. A dokler ne najdeš nečesa, kar iskrico spremeni v ogenj, niti ne veš, da kaj tli. To sem našel in to me je usidralo. Še vedno veliko delam, a vem, da si bom vzel tudi veliko časa za otroke. Za vse se najde čas, le organizirati se je treba.
Z igralko Mojco Fatur vzgajata tri otroke. Kje vidite lepoto velike družine?
Ko se ti rodi otrok, se ti prioritete postavijo na glavo. Pri nama ni bilo veliko načrtovanja, odločitev za otroke je bila spontana. Kar se tiče grajenja družine, smo končali (smeh). Smo dovolj velika družina, v kateri je precej pestro. Letos smo se poslovili od vrtca, vsi otroci so že v šoli, ena že v gimnaziji. Ne znam si predstavljati drugačnega življenja.
Ali kdaj imitirate svojim otrokom?
Tudi, to je v moji naravi, ni pa načrtno. Z Mojco otrokom puščava, da izražajo svoje talente. Skušava jih opazovati in videti, kaj je njihova gonilna sila. S fantoma se veliko ukvarjamo s športom, smo zelo aktivni. Radi igramo družabne igre in potujemo. Bili smo v Londonu, Turčiji, z avtom smo obiskali Avstrijo, Nemčijo, Grčijo. Spoznavati svet z družino je nekaj najlepšega, saj se tako otroci kot starši prek spoznavanja tuje kulture skupaj veliko naučimo.
Z vašo izvoljenko skupaj igrata v kinopredstavi Kapa, ki je prvi božični slovenski film. Sta prvič zaigrala skupaj?
Ne, skupaj sva zaigrala že ob koncu mojega šolanja na akademiji, in sicer v gledališki predstavi Ljubezen Anne Frank v Gledališču Koper. Srečala pa sva se že pred tem, a ne vem, če to šteje, ker me je takrat zamenjala za pevca Anžeja Dežana. Nič čudnega, saj sem mu bil takrat res kar podoben. (smeh)
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
