"Nikoli nisem načrtovala velike družine, a zdaj, ko jo imam, obožujem svoje življenje," pravi 42-letna Alexis Brett.
"Nikoli nisem razmišljala o tem, katerega spola bo najin otrok. Vendar sem bila šokirana, ko se je izkazalo, da bom dvanajstič le dobila punčko. Vsi moji sinovi so zame posebni. Če bi morala še enkrat roditi fantka, ne bi imela nič proti," dodaja.
"Ko sva izvedela, da bova dobila deklico, sem pomislila, da se zdravniki motijo," se spominja Alexis.
Pojasnjuje, da je pogosto deležna komentarjev o številu otrok. "Pogosto naju sprašujejo, ali imava toliko otrok, ker sva upala na punčko. Vendar lahko odkrito rečem, da ne," poudarja. "Ne zanima me, kaj si ljudje mislijo, tega smo navajeni. Nekateri mislijo, da prejemamo ugodnosti, a ne prejemamo nobene finančne pomoči," dodaja.
Življenje, polno izzivov in presenečenj
42-letnica priznava, da biti starš tako velike skupine zahteva dobro razporeditev časa in je kar velik izziv. Sama dan začenja ob 5.30. Pravi, da jutranjo tišino izkoristi za kavo in tuširanje. Potem pripravi zajtrk in pripravi otroke na šolo in vrtec. Sesa sedemkrat na dan in napolni 49 pralnih strojev na teden.
"Ni lahko vzdrževati reda s toliko fanti, ki tekajo naokoli, ko imam rada stvari organizirane in pospravljene. Ne prenesem nereda," pravi. Na srečo lahko računa na pomoč starejših otrok.
Alexis pravi, da je življenje v veliki družini težko delo. Toda svojega življenja ne bi zamenjala za nič drugega.
"Živeti s tako veliko družino je zelo težko delo, izzvala bi vsakogar, ki pravi, da ni! Ampak vsak dan nam uspe. Prepričana sem, da po zadnjih nekaj mesecih lahko prenesem vse, kar mi naloži usoda, ker to pač počnejo mame," je zapisala v eni od svojih objav na Instagramu.
"Ljubim svojo družino takšno, kot je"
Alexis pravi, da kljub številnim vsakodnevnim obveznostim čez dan vedno poskuša najti vsaj trenutek za vsakega od svojih otrok, poskrbi tudi, da najde nekaj minut zase.
"Iti v park ali na plažo še gre, najti čas plavanje pa je že večji izziv. Najstarejši sinovi ne hodijo vedno z nami ven, ker so že najstniki. Ven gremo lahko samo s šestimi otroki, saj gre toliko ljudi v naš avto," pojasnjuje Alexis.
Kljub številnim težavam ohranja pozitiven značaj. Tudi ko se je eden od njenih sinov, Oran, rodil v 26. tednu nosečnosti in je tedne preživel na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov. Otrokovo stanje je bilo resno, vendar je Alexis molila za čudež. Dojenček je premagal težave, zapustil bolnišnico in se pridružil družini.
Trdi tudi, da bi brez moževe podpore težko zmogla vsa gospodinjska opravila. David je moral zaradi bolezni opustiti službo voznika in se upokojiti, ker so mu pred šestimi leti zdravniki diagnosticirali Parkinsonovo bolezen. "Zdravila pomagajo lajšati simptome, ki pa so na srečo še vedno manjši," pojasnjuje Alexis. "Ljubim svojo družino takšno, kot je," dodaja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
