Evropsko srečanje mladih, ki ga ob prelomu leta organizirajo bratje iz taizejske skupnosti, je letos potekalo v nemškem mestu Rostock. Med 5.000 udeleženci je bilo skoraj 200 Slovencev.
To srečanje je bilo za Slovence še posebej pomembno. Izvedeli smo namreč novico, da bo naslednje novoletno srečanje potekalo v Sloveniji! Tilen Čebulj, ki je pri Katoliški mladini odgovoren za področje Taizeja, je za Aleteio povedal:
Letošnji ESM, ki je potekal na severu Nemčije, je bil nekaj posebnega. Seveda predvsem zato, ker so najavili, da bo prihodnje srečanje gostila Ljubljana.
Presenetilo me je navdušenje, ki je po razglasitvi zavladalo v dvorani, tudi zaradi veselega vzklikanja naše skupine. Ko sem se po pestrem večeru vrnil domov, so bili tudi gostitelji presenečeni nad novico in želeli izvedeti, kako poteka postopek izbire. Spraševali so po strokovni komisiji, uradni kandidaturi in še marsičem.
S preprostim nasmeškom sem jim odvrnil, da je skupnosti bolj pomembno nekaj drugega. Poglaviten jim je odnos. Odnos Slovencev s Taizéjem pa se je oblikoval že desetletja.
Vse od prvega srečanja, ki ga je leta 1987 gostila Ljubljana, ko so se v okviru Romanja zaupanja prvič srečali mladi z vzhoda in zahoda, pa do mladih, ki so tudi v času pandemije odšli v malo vasico v Franciji. Vse to nas je pripeljalo do priložnosti, da tudi Slovenci izkažemo svoje gostoljubje.
Kako je bilo na srečanju mladih?
Tri udeležence iz slovenske skupine, Marijo Ano Klančar in dva brata kapucina Jožefa Mezga in Domna Rabaka, smo prosili, da strnejo nekaj utrinkov s srečanja v Nemčiji.
Kaj te je na Evropskem srečanju mladih najbolj presenetilo ali navdušilo?
Marija Ana: Presenetilo me je, da je lahko pobiranje smeti zelo zabavno opravilo in da imajo nemški vlaki zelo veliko zamud. Ena najboljših stvari pa mi je bil občutek, ki nastane, ko je toliko ljudi, ki jih Nekaj združuje, skupaj. Vzdušje, ki tam nastane, je res nekaj posebnega. Če se odpreš vsemu, kar ti je tam na voljo, lahko res ogromno prejmeš.
Jožef: Navdušilo me je predvsem petje mladinskih pesmi na avtobusu, metroju, vlaku, v vrsti pri čakanju na večerjo. V spominu mi ostaja predvsem trenutek z mestnega vlaka, ko smo se spontano srečali z neko skupino Hrvatov, s katerimi smo zapeli pesem 'On dolazi da spasi vas'!
Domen: Na srečanju me je najbolj presenetilo, kako je zmožna tako velika skupina biti tiho v molitvi. Bilo nas je več tisoč, okoli pet tisoč, če se ne motim, in kot eno telo smo v molitvi peli in tudi molili v tišini. Neverjetno je videti polno dvorano ljudi, vsi v tišini, vsi v molitvi. Vsi mi Božji otroci, ki smo usmerjeni k Bogu Očetu.
Kakšno je bilo vzdušje v slovenski skupini, ko ste izvedeli, da bo naslednje srečanje v Sloveniji?
Marija Ana: Že prej smo slišale neke govorice o tem, da bo srečanje prihodnje leto v Sloveniji. Srčno smo upale, da je to res, in ko sva s Pio to omenili Italijanu, ki je živel pri istih gostiteljih kot medve, je rekel, da je bil že tolikokrat na taizejskem srečanju, da bi bilo po algoritmu, ki ga je on ugotovil, glede na to, kako so si v preteklosti sledile države, to povsem možno.
Prav v trenutku, ko so to razglasili, smo bile sicer ločene od preostalih Slovencev, ki so večinoma sedeli spredaj in se precej naglas veselili, ampak smo tudi me zadaj vpile in ploskale, da so nas kar malo čudno gledali. Ko smo govorile s preostalimi Slovenci, so bili vsi zelo veseli, glavni pomislek vseh pa je bil, kam bomo spravili toliko ljudi. :) So bili pa tudi tujci navdušeni in marsikdo nam je rekel, da bo prišel.
Jožef: Vzdušje v slovenski skupini je bilo zelo razgibano, lepo, rekel bi da skoraj evforično; ob sami razglasitvi so nekateri na plano privlekli zastave, spet drugi so vstali in ploskali … Bilo je zares lepo slišati, da bomo naslednje leto prav mi gostili to molitveno-ekumensko srečanje. V zraku se je čutilo ponos. Animatorka Anja je celotno dvorano naučila prvi slovenski besedi: "Dober večer!"
Kateri dogodek se ti je najbolj vtisnil v spomin?
Marija Ana: Petje Sive poti s tujci zunaj ob ognju ob enih ponoči na novo leto. In naša čudovita gostiteljska družina.
Jožef: Najbolj si bom zapomnil večerno molitev na glavnem prizorišču 30. decembra! Takrat je vsak izmed udeležencev v veliki dvorani za molitev prejel majhno svečko, ki smo si jo med molitvijo tudi prižgali. Občutek in spomnim na molitev ob prepevanju taizejskih spevov s svečkami v rokah je bil nadvse veličasten, a tudi preprost.
Domen: Najbolj si bom zapomnil večer, ko sem bil med molitvijo spredaj, zelo blizu bratov iz Taizeja. Vsak večer je pri zadnjem delu molitve možno počastiti križ in na tisti večer sem tudi sam počastil križ. Ta je položen nizko, tik nad tlemi, in kdor želi, se mu približa, poklekne, lahko se ga dotakne in ga počasti. Zame je bil to zelo močan trenutek: pokleknil sem, se z glavo naslonil na križ in Jezusu izročil vse, kar nosim v srcu.
Imaš kakšno anekdoto s srečanja?
Marija Ana: Ker je tam res veliko tujih ljudi, smo bile navajene govoriti o njih, tudi če so bili blizu nas, ker pač nihče ne razume slovenščine. Enkrat sva s Pio hodili vštric z nekom in sem ji jaz začela nekaj govoriti o njem. In ja, bil je Slovenec. 😐
Jožef: Novoletno taizejsko srečanje mladih je letos potekalo na severovzhodu Nemčije, v mestu Rostock. Nekateri izmed nas so se na "novega leta dan" odšli namočit v približno 5 stopinj Celzija "toplo" baltsko morje. Jaz sicer nisem šel; mi je bilo že enkrat dovolj namakanje v Radovni v Gorjah, ko je voda imela 9 stopinj!
