Dragi prijatelji, danes bi rad delil z vami zgodbo iz mladosti. Bil sem približno na sredini osnovne šole, ko sem nekje staknil vrano. Majhno ptičico, mladičko. Doma so bili name hudi. Rekli so mi, da če sem jo že vzel v roke in ji tako rekoč uničil življenje, naj zdaj pa še skrbim zanjo. In sem res! Učil sem jo leteti, hranil, nudil zavetišče, celo v šolo je kdaj šla z mano.
Zakaj to pripovedujem? Za nami so prazniki. Med njimi in po njih je Bog prišel med nas. Vstopil je v življenja tistih, ki smo odprli srce. Kaj pa zdaj? Bog čaka na tvoje in moje korake ter sodelovanje. Kot vrana, ki sem jo sprejel v svoj dom. Če ne bomo skrbeli za odnos, se bo ta ohladil. Daleč od oči, daleč od srca, daleč od odnosa …
Povabljeni smo, da po božiču začnemo rasti v veri. Da vero in odnose hranimo, se povezujemo, premišljujemo in beremo Božjo besedo. Duhovno življenje ni čakanje, ampak nenehna aktivnost – z glavo in srcem, kot gasilec sem ves čas pripravljen. Povabimo Kristusa na kavo, v službo, šolo, na fakulteto in rekreacijo, kot sem jaz povabil svojo vrano vsepovsod, kamor sem šel. Gospod naj raste z mano in s tabo.
