V zadnjih dneh je kar nekaj govora o duhovni zlorabi. Kaj to pravzaprav je? Katere okoliščine omogočajo takšno početje? Na kaj moramo biti pozorni, da se v prihodnje to ne bi dogajalo oz. kako prepoznati, če se to še vedno kje dogaja? Kako je to sploh mogoče? Kako to, da se odrasla oseba ne upre, ampak dlje časa to prenaša?
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Za duhovno zlorabo potrebujemo narcističnega posameznika, za katerega je značilno, da zase pričakuje ali zahteva posebna pravila oz. si jih prilagaja, tako kot trenutno njemu ustreza, ter vernika, ki je soodvisniško psihično strukturiran, prežet z občutkom zavrženosti, nevrednosti ter hrepeni po tem, da bi mu nekdo dal občutek vrednosti, izbranosti, gotovosti.
In ta potreba, hrepenenje oz. notranja gnanost je lahko v določenih trenutkih tako močna, da so pripravljeni tolerirati stvari, ki so povsem nesprejemljive.
Gre za podobno dinamiko, kakor jo lahko najdemo pri partnerkah alkoholikov in nasilnežev: za soodvisnost, v tem primeru religiozno soodvisnost vernika od verskega voditelja. Če se vernik počuti dobro samo takrat, ko se počuti dobro verski voditelj, in če se počuti slabo predvsem takrat, ko se voditelj počuti slabo, je to najverjetneje znamenje verske soodvisnosti.
Nevarna stran tega je, če potreba po ugajanju voditelju vodi do škodljivih kompromisov glede lastne integritete in notranjega miru. Ta dinamika je pogostejša pri vernikih, ki so bili kot otroci postaršeni otroci, kar je pomenilo, da so nezavedno ponotranjili nalogo, da morajo (kot otroci) poskrbeti za starše, sicer bi se počutili krivo in predvsem negotovo.
Ko so poskrbeli za starše, so se nekako pomirili, ker so dobili upanje, da bodo pa sedaj starši poskrbeli zanje. Tako kot so se za starše škodljivo žrtvovali, lahko enako čutijo tudi do verskega voditelja – "moramo se žrtvovati zanj" oz. da je njihova "sreča" odvisna od sreče njihovega voditelja.
Če pa bi se kot otroci uprli staršem ali kot odrasli verskemu voditelju, pa bi doživeli strahovito zavrženost in razvrednotenost, kar bi jih lahko pahnilo v globoko stisko, zaradi česar se potem počutijo ujete v vztrajanje v neugodni situaciji. Takšni ljudje ne potrebujejo očitkov, temveč razumevanje, sprejetost in pomirjanje.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
