“Za vzgojo pubertetnika je potrebna cela vas”

Puberteta je obdobje človeškega razvoja, ki zaradi burnega telesnega in duševnega razvoja predstavlja izziv za mladostnika samega in za družbo, ki ga spremlja in sprejema. Hormonska nihanja in hitra telesna rast v življenje pubertetnika odzvanjata prek upada koncentracije in kognitivnih zmožnosti ter koordinacije gibanja.

Zaradi hitrih sprememb v telesu in porušenega ravnovesja ter zavedanja, da so zanj nekatere stvari, ki jih je v preteklosti storil z lahkoto, sedaj težje izvedljive, se v njem naseli negotovost, ki se kaže v kljubovanju ali v čustvenih ekstremih.

Kljub burnemu in težavnemu obdobju pa Maria Montessori pravi, da je to eno izmed najpomembnejših obdobij v razvoju človeka in njegove osebnosti, v katerem oseba razvije spretnosti in išče znanja, s katerimi bo postala enakovreden del skupnosti in bo v njej preživela z lastnim delom – ekonomsko samostojna.

Zato ima izobraževanje v tem obdobju pomembno vlogo. Proces izobraževanja naj bi spodbujal in razvijal tri temeljne razvojne potrebe mladostnikov v puberteti:

Najpomembnejše pri tem pa je mladostnikova osebna izkušnja – konkretno delo kot odgovor na potrebe skupnosti, v kateri živi. Le konkretna izkušnja mladostniku pomaga pridobiti razumevanje sveta odraslih in enakovredno vključevanje vanj.

Maria Montessori predlaga, da je za mladostnika v puberteti najboljše okolje sestavljeno iz štirih socialnih elementov (dijaški dom, pridobivanje osnovnih dobrin, skrb za goste ter trgovina) in jih imenuje z enim imenom Erdkinder. Erdkinder s svojo organizacijo dela v majhnih skupinah in štirimi socialnimi elementi omogoča, da se mladostnik preko konkretne izkušnje seznani s svetom odraslih in s konkretnim življenjem v Erdkindru pridobi spretnosti, ki so potrebne za samozavesten vstop v svet odraslih.

Vemo, da je kljub želji po odraslosti mladostnikova primarna oblika pridobivanja potrebnih izkušenj vrstniška skupnost. Znotraj nje se potrjuje in hkrati prepoznava svoje šibkosti. Ob tem prepoznava svojo mesto v svetu, v katerega vstopa.

Zato je toliko bolj potrebno, da mladostnik ni zaprt v ozko družinsko življenje, kjer je vse predvidljivo in načrtovano. Maria Montessori v primeru, da mladostnik ne more biti del življenja v Erdkindru, priporoča skavte kot eno izmed oblik druženja, znotraj katere lahko zadovolji svoje temeljne potrebe. Sem pa lahko spadajo tudi srečanja mladih gasilcev, animatorji, razni prostovoljci v humanitarnih organizacijah, …

Ob dejavnostih v teh skupnostih dobi mladostnik spodbude za razvoj svoje osebnosti in konkretne izkušnje, kaj lahko prispeva širši skupnosti in skrbi za okolje. Ob zrelih odraslih spremljevalcih lahko del tega mladostniki zaživijo tudi v dijaških domovih ali ob intenzivnem športnem ali glasbenem udejstvovanju z rednimi vajami, večdnevnimi skupnimi pripravami in zahtevnimi tekmovanji.

Za mladostnika velja afriški rek: "Za vzgojo adolescenta je potrebna cela vas." Tako lahko rečemo, da mladostnik potrebuje veliko množico odraslih. Torej imamo odrasli v procesu odraščanja adolescenta pomembno vlogo. Adolescent se ob odraslem uči in preko opazovanja in konkretnega dela (z ramo ob rami) spoznava svet odraslih.

Ob tem pa mora biti tudi prostor za napake. Zato mora adolescent imeti možnost iskrene in takojšnje povratne informacije, ki mu omogoča spoznati nepravilnost in jo tudi odpraviti.

Na srečo imajo adolescenti v sebi močno intuicijo in voljo, da izbirajo (včasih si tudi izborijo) poti, za katere čutijo, da jim pomagajo pri osebnem razvoju.

Kot pravi Maria Montessori: "Vse življenje adolescenta naj bi bilo organizirano tako, da bi ga usposobilo zato, da bi – ko bi prišel primeren čas – triumfalno vstopil v družbeno življenje. Ne da bi vstopil oslabljen, izoliran, ponižan, osramočen, ampak s pokončno glavo, gotov vase."

Pripravil: Igor Blažič, pedagog montessori