Ali se je mogoče pripraviti na smrt matere? Ali lahko svojim prijateljem povem, da mama umira? Je biti sirota pri desetih enako kot pri petdesetih?
Ne vem. Lahko pa vam predstavim nekaj znanstvenih konceptov, ki so pomagali v mojem primeru.
Raziskava psihiatrinje Elizabeth Kübler-Ross, pionirke na področju prebolevanja smrti in strokovnjakinje za paliativno oskrbo, pravi, da gre človek skozi pet stopenj žalovanja:
- globoko žalost,
- bes,
- zanikanje,
- prekinitev običajnih dejavnosti,
- potrebo po spremembi lastnega življenja.
Pet izkušenj srca, uma in duše
1. Globoka žalost: Ko izvemo, da je naša mama neozdravljivo bolna, pride do šoka in spontane nejevere. Vsi vemo, da je umiranje del procesa življenja, vendar nihče ni pripravljen razumeti edinstvenega pomena, ki ga smrt prinaša. Ves ta skupek izkušenj in občutkov povzroča globoko žalost. Kaj z njo narediti?
- Opazujte jo. Kar se vam dogaja, je normalno.
- Sprejmite jo. Naredite to kmalu, pustite mami, da gre svojo pot.
- Doživite jo. Če morate jokati, jokajte. Če morate na terapijo, pojdite na terapijo, če želite govoriti z duhovnikom, ga poiščite. Ni treba, da greste skozi proces sami.
2. Jeza: Vsi ljudje občutimo jezo ob izgubi matere. Tisti, ki jo nenadoma izgubijo, lahko jezo čutijo intenzivneje. Vsekakor je vsaka bolečina, vsaka izguba edinstvena.
- Izrazite svojo jezo. Bogu, svojemu duhovnemu vodji, psihoterapevtu ali tisti osebi, za katero veste, da vas bo poslušala in ki vas ne bo obsojala.
- Jokajte. Jokajte v cerkvi, v Božji navzočnosti. S svojim duhovnim vodjo, s svojim psihoterapevtom. Vse to je zdravilno, terapevtsko. Biti ranljiv ne pomeni, da nimate trdne vere.
3. Zanikanje: Vsaka oseba bo zelo težko sprejela, da bo kmalu doživela izgubo morda najpomembnejše osebe, ki jo ima v svojem življenju. Prav zaradi tega bo veliko ljudi nadaljevalo svoje življenje, kot da je vse v redu. Nevroznanost pravi, da je tudi to normalno, saj možgani ne marajo sprememb. Miniti mora vsaj 90 dni, preden boste lahko zares sprejeli, da mame ni več oziroma da je kmalu ne bo več.
Ravnovesje življenja
4. Prekinitev običajnih dejavnosti: Ste verna oseba; močna, zrela oseba, z družino in stabilno službo … V trenutku, ko se zaveste, da vam bo umrla mama, pa se vam na glavo obesi temen oblak: nehate telovaditi, začenjate se izogibati družabnim obveznostim, ugotavljate, da pogosto razmišljate o njej. Vse to je normalno, dokler to ne vpliva preveč na vaše življenje in odnose.
V resnici se žalovanje ob izgubi matere začne v trenutku, ko izveste, da ji je ostalo še malo življenja. V tem trenutku je pomemben element vere: Bog vas bo tedaj napolnil z močjo. Z Božjo milostjo boste lažje premagali bolečino.
5. Potreba po spremembi svojega življenja: Izguba matere je kot klic, da naredimo inventuro svojega življenja. Iskanje tistega, kar nam je res pomembno, in opustitev številnih površinskih vidikov življenja.
Smrt matere nas približa Bogu, nas spodbudi k razmišljanju, nam da misliti, kakšno bo naše življenje brez nje. Zaradi tega jo tudi bolj cenimo in pomislimo na vse tiste stvari, ki jih je skozi leta naredila za nas.
Ta potreba po spremembi življenja nastopi predvsem zato, ker se v tem trenutku zaveste, da sedaj vi predstavljate starejšo generacijo, ki nosi odgovornost zapustiti dediščino, enako ali večjo od tiste, ki jo je pustila vaša mati, še posebej če ste ženska.
"Smrt ljubljene osebe je črna luknja, ki ji ne moremo dati nobene razlage. Če te varuje vera, smrt nima zadnje besede … Spomnimo se tiste Jezusove geste: 'In Jezus ga je vrnil k njegovi materi', tako bo storil z vsemi našimi najdražjimi in z nami, ko se srečamo, ko bo smrt v nas dokončno premagana. Porazil jo je Jezusov križ. Jezus nas bo vse obnovil kot družino!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
