Celjski škof Maksimilijan Matjaž se je več let šolal v Rimu (v Papeškem bibličnem inštitutu je opravil magisterij, doktoriral pa na Papeški univerzi Gregoriana) in v tistem času živel v nemškem kolegiju Tevtonik, kjer je imel priložnost, da se je osebno srečeval s kardinalom Josephom Ratzingerjem, poznejšim papežem Benediktom XVI. O tem lahko podrobneje preberete tukaj. To je bila tudi spodbuda za ta pogovor.
Kot smrt papeža Benedikta pa tudi drugi aktualni dogodki spodbujajo k premisleku vseh nas o tem, kako danes resno živeti poklic Jezusovega učenca.
S papežem Benediktom XVI. ste se kot študent srečevali v Rimu in imeli privilegij, da ste z njim v nekem obdobju debatirali tudi o teoloških vprašanjih. Kako ga doživljate zdaj, po njegovi smrti? Kako vidite njegovo življenje, delo, vpliv na vas osebno, na Cerkev?
Doživljal sem ga kot zelo očetovskega. Bil sem tam ravno v času, ko je izgubil svojo sestro, na katero je bil zelo navezan. Znal je biti človeku zelo blizu, a hkrati je bil zelo profesorski. Ampak profesorski v smislu, da mu je zelo veliko pomenil natančen študij zapisane besede. Govoril je zelo premišljeno, vedno je izhajal iz bistva. Ni bil profesor, ki bi bil slep za človeka. Videl je ljudi, zelo pozoren je bil do svojega sogovornika. Opazil je malega človeka in znal se je zelo simpatično in odkrito z njim tudi pogovarjati.
Na neki način sem ga doživljal kot Sveto pismo. Lahko bereš le zgodbo, ostaneš pri površinskih odnosih, osebah, lahko pa greš globlje. Zelo domač je bil v simbolnem govoru, poln navdiha. Zelo večplasten je bil.
Če bi morali strniti v nekaj besed, kaj se vas je pri njem najbolj dotaknilo?
Očetovski odnos do ljudi, torej pozornost in preprostost. Zato je potrebna ponižnost in vera. Tak je bil, znal je poslušati.
Potem pa njegova duhovna in intelektualna globina in višina. Intelektualnih darov je imel res veliko. Lahko smo hvaležni zanje, saj smo po njem dobili ogromno globokih aktualnih teoloških besedil, ki bodo hranila Cerkev še dolgo.
Njegov naslednik, papež Frančišek, je nekaterim všeč, drugim ne, gotovo pa lahko rečemo, da je drugačen. V čem je ta drugačnost? Je dal Cerkvi novo smer? Jo le pretresa in očiščuje? Ali je drugačna le zunanja podoba, piar, vsebina pa ista?
Gotovo so razlike tudi na podlagi različnih značajev – eden je Nemec, drugi Argentinec. Lahko pa bi se strinjal s komentarji, ki smo jih zdaj slišali: Frančišek je sad Benedikta. Je njegovo nadaljevanje, lahko bi rekli njegov otrok.
Benedikt je s svojimi okrožnicami za temelj postavil tri lastnosti Boga: ljubezen, upanje in vera. To so temelji. Frančišek pa zna te temelje podajati na katehetski način, jih pripeljati v človeško srce. Teologijo aktualizira, tako da jo lahko mnogi razumejo. Tu pa obstaja tudi nevarnost, da ga slabo ali po svoje razumejo. Njegove izjave pogosto niso tako enoumne, kot so bile Benediktove. Vendar se čuti, da prihajajo iz vsakodnevnega, kontemplativnega odnosa z Bogom.
Frančišek je poglobljen v ignacijansko duhovnost (po Ignaciju Lojolskem, ustanovitelju jezuitov, ki jim papež Frančišek pripada, op. a.), ki neprestano razločuje, ve, da je Sveti Duh nekaj vitalnega. Zato je beseda ustvarjalna, se spreminja. Tisti, ki bi radi imeli samo eno, točno določeno in vedno enako smer in izjave, so malo zmedeni. A v globini je jasno, o čem govori.
Frančišek je pastir na poti, z ljudmi, zato je tudi njegovo učenje dinamično. Ne želi nagovarjati samo jedra, tistih, ki so blizu, ampak išče oddaljene. To, da tako močno nagovarja oddaljene, je seveda lahko povod za kritike, ker se tisti, ki so že "v mreži", počutijo kdaj premalo nagovorjene. Toda vemo, da naš Gospod pravi, da bo v nebesih "večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja". (Lk 15,7)
Nekako lahko razumemo občasne napetosti v starih strukturah vodstvenega aparata, ki je v prejšnjih pontifikatih imel pomembnejšo vlogo in vpliv na papeža.
Ni skrivnost, da vas delo p. Marka Rupnika zelo nagovarja in oblikuje. Kako se ob razkritju njegovih ravnanj počutite? Ne kot škof, del cerkvenega voditeljstva, ampak kot človek. O čem razmišljate ob teh novicah?
Vse dogajanje, besede, kar se je zgodilo in se dogaja v zvezi s p. Markom, me zelo boli. Marko je bil in je moj prijatelj, človek, od katerega sem veliko dobil, ki je pomembno razvil krščansko umetnost in teologijo. Njegovo teološko iskanje izhaja iz temeljitega poznavanja Svetega pisma in cerkvenih očetov. Ob branju Svetega pisma sva se zelo ujela v iskanju tistega novega načina Božje govorice po Kristusovem odrešenjskem dogodku. Trenutno sem še vedno v fazi molka in molitve, v pričakovanju Gospodove in njegove besede.
Verjamem, da bo postopek, ki se bo odvijal na strokovni ravni in ne prek medijev, zadeve prečistil in prišel do resnice, ki bo za vse vpletene zdravilna in odrešenjska.
Resnice se ni treba bati in sramovati, saj kristjani iz razodetja vemo, kaj je človek in kdo je Resnica.
Take stvari se v Cerkvi še vedno dogajajo. Tudi razni nejasni gospodarski posli in podobno. Verjetno tudi zato, ker so bili duhovniki nekdaj "gospodje", nedotakljivi. Kako naj zdaj pristopamo – tako duhovniki kot laiki –, da bomo Cerkev vsaj malo prečistili?
To je sinodalni izziv – da hodimo skupaj in da se zavedamo svojega izvornega duhovniškega krstnega dostojanstva. Vsak kristjan je po krstu deležen duhovniškega dostojanstva, zato mora blagoslavljati, oznanjati, se darovati. Tako laik kot duhovnik. Če bomo tako stopali skupaj, se bomo zavedali odgovornosti, bomo občutljivi tudi za razločevanje med dobrim in slabim. Zelo zaupam v delo Duha.
Če bomo res o tem govorili, bodo tudi laiki dobili moč, da bodo videli, spraševali, z zavestjo svojega izvornega poslanstva terjali dialog, pogovor o tem. Po drugi strani pa bodo duhovniki, ki so imeli zdaj veliko odgovornost ("V župniji sem za vse sam."), razbremenjeni.
Veliko bo treba v Cerkvi še postoriti, da bomo res bolj sinodalni, občestveni. Vsi imamo še veliko dela. Duhovniki in škofje na svojem področju – tudi s tem, da bomo res v službi laikov, v odkrivanju njihove izvorne identitete. Pa tudi laiki bodo morali postati bolj pogumni v odpiranju Svetemu Duhu.
Če bomo lahko skupaj razločevali, potem se ne bojim. Sveti Duh nagovarja po drugem, po drugem preverjamo, se brusimo. Verjetno nas čakajo tudi še kakšne afere, a tudi preko teh se bo Cerkev prečiščevala.
Kraji in ljudje, ki so zaznamovali in oblikovali celjskega škofa Maksimilijana Matjaža:
Ali ni tudi na splošno življenje vere pravzaprav stalna napetost – med dobrim in zlim, bistvenim in balastom, prejemanjem in dajanjem?
Tudi Jezus je bil pogosto v konfliktu. "Zakaj se ti postijo, oni pa ne? Zdaj, ko je ženin med njimi, se ti ne morejo, potem pa se bodo," (prim. Mr 2,18-20). Toda na koncu rečemo: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote," (Mr 2,27). Želimo si, da bi se usmerjali v bistveno, ne pa v ohranjanje nekih struktur. Duh daje rast in to prinaša spremembe. Strukture temu potem počasi sledijo.
Mladenič je Jezusa vprašal: "Kaj naj storim, da dosežem Božje kraljestvo?" (prim. Mt 19,16-22). Naštel je veliko stvari, ki jih je opravljal, pa vendar ni bil srečen. Torej je vprašanje nekje drugje: Zakaj je to delal? Kaj ali kako bi pa moral delati, da bi bil srečen, izpolnjen? Človek in Bog nimata različnih ciljev, ampak skupnega! Življenje po Božji volji je srečno in izpolnjeno življenje.
Vizija novega življenja je pravzaprav precej preprosta, osvobajanje od starega pa je težji proces. Sveto pismo nam včasih na nežnejši, včasih pa na močnejši način pove, da je treba lupine vedno odstranjevati kot čebulne olupke, da pridemo do bistva.
Včasih se prestrašimo Jezusovih besed: "Kdor ne vzame svojega križa, ne more biti moj učenec." A to v resnici pomeni, kdor ne vzame svojega življenja v celoti in zares ter s tem svojim življenjem hodi za menoj, ne more biti moj učenec (prim. Lk 14,27). To ni grožnja, ampak spodbuda, da bi res živeli. Živi svoje življenje z Gospodom, to pomeni vzemi vsak dan svoj križ.
Ob vsem, kar se dogaja, se vaše spoznanje, kdo je in kakšen mora biti škof, spreminja?
Morda se sliši oguljeno, ampak škof bi moral biti oče. Oče, ki spremlja in usposablja svoje sinove in hčere, da bi živeli pogumno in samozavestno. Škof ni uradnik in ne potrebuje služabnikov, ampak pastir, ki zbira sodelavce, oče, ki spodbuja, umirja, ki vidi širše, ki kaj prestreže in počaka.
Tega se moram seveda še učiti. Zato potrebujem vsaj nekaj iskrenih odnosov. In molitve. To res občutim, saj veliko ljudi moli za škofa. Pri vsaki sveti maši in sicer. To je res milost, brez katere se ne da opravljati te službe.
Katero je vaše najljubše škofovsko opravilo?
Še vedno sem zelo vesel, če sem lahko ob kakšnih običajnih nedeljah v župniji, pri župnijski maši, da lahko tam razlagam Božjo besedo in nagovorim vernike. Zavedam se, da me je Gospod najprej poklical, da bi bil učenec Besede. Če lahko to podelim in čutim, da ljudje slišijo, mi je zelo dragoceno.
