Vsakodnevni vrvež lahko terja svoj davek na zakoncih in povzroči čustveno distanco, ki vodi v fizično. Ni nenavadno slišati, da pari niso intimni mesece ali celo leta.
Kaj se zgodi?
Zakon je poklicanost, je odgovor na klic, ki se pojavi skozi prvotno privlačnost do druge osebe. Ko jo spoznamo, ugotovimo, da je njena prisotnost dobra za nas, da nas dela boljše in da ima naše življenje ob tej osebi smisel. Zato se odločimo reči dokončen da naši zavezi v zakonu.
Tisto ljubezen, ki smo jo gojili in pazili pred poroko, je treba še naprej zalivati, da se to drevo, naš projekt, ukorenini in raste naprej, saj je zakon, tako kot človek, v stalnem razvoju.
Ko to izgubimo izpred oči, lahko izgubimo fokus zaradi vsega, kar se dogaja okoli nas. Vsakodnevna skrb za naš zakon je naša najpomembnejša naloga. Odnos do zakonca moramo negovati tako, kot skrbimo za naše otroke.
Še naprej moramo negovati našo izbiro, ta klic in se nanj odzvati z dobro komunikacijo. Ne le verbalno, ampak tudi skozi geste nežnosti, poglede, nasmehe. Skratka, za negovanje odnosa potrebujemo čas.
To, kar se zdi zelo osnovno, je ovira, s katero se dandanes soočajo poročeni pari ne glede na to, kako dolgo so poročeni, pa naj bo to leto, pet, deset ali petindvajset. Primanjkuje nam časa, da bi poskrbeli zase, da bi se imeli radi.
Zanemarjanje bistvenega
Prva leta zanemarjamo naš odnos zato, ker smo popolnoma vpeti v naše delo (prihodki, stabilnost) ali družino (rojstvo otrok, varstvo in vzgoja).
Nato zato, ker nas preobremenjujejo službene obveznosti, smo na višku poklicne kariere in se moramo udeleževati službenih potovanj, sestankov, z otroki pa skupaj rastejo tudi njihove težave, … In ker želimo še poskrbeti za svoje telesno in duševno zdravje, se ukvarjati s športom, se družiti s prijatelji, …
Kaj pa naš zakon? Kdaj se z zakoncem srečamo in pogovorimo iz oči v oči? Kako skrbimo za to staro prijateljstvo, za katerega smo se zavezali? Kje so te obljube o vzajemni skrbi in prijateljstvu, o dobri ljubezni do drugega v njegovi stiski?
Tišina in nezaupanje
V naša življenja se začenja naseljevati pomanjkanje prijateljstva, želja po druženju in tišina. Tišina, preoblečena v veliko zunanjega hrupa.
To je gojišče za nezaupanje, ki lahko sčasoma prevzame naš zakon:
- Ker si ne vzameva časa zase, se malo po malo oddaljujeva; ukvarjava se z družinsko logistiko, ne deliva pa globin sebe, svojih želja, veselja, skrbi ali pričakovanj.
- Svojega življenjskega projekta ne posodabljamo, zato postaja distanca vse bolj otipljiva, očitna in resnična.
Ljubezen, ki jo čutimo, a ne izrazimo, je, kot da je ne bi bilo.
Vsi potrebujemo izkazovanje naklonjenosti, še posebej od partnerja. Smisel odnosa je naklonjenost in za to je treba vedeti, kakšen je jezik ljubezni našega zakonca, zato je bistvenega pomena dialog.
Kot pravi papež Frančišek v Radosti ljubezni (136):
"Dialog je najboljša in nujno potrebna oblika za to, da ljubezen v zakonskem in družinskem življenju živi, se izraža in zori. Toda predpostavlja dolg in zahteven proces učenja. Moški in ženske, stari in mladi imajo različne načine komunikacije, uporabljajo različno govorico in delujejo po različnih vedenjskih vzorcih. Komunikacijo lahko določa način, kako vprašam; oblika, kako odgovorim; ton, ki ga uporabim; trenutek in še drugi dejavniki. Poleg tega je vedno potrebno razvijati tiste drže, ki so izraz ljubezni in omogočajo pristen dialog."
Dobro drugega
Ljubiti dobro pomeni iskati dobro drugega, časa, intimnosti, vzajemnosti in gest. Deliti z drugim, da bi si povrnili porušeno zaupanje.
V Radosti ljubezni papež Frančišek dodaja (137):
Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek. Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete, se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati. To vključuje tišino, ki smo jo ustvarili v svoji notranjosti, da bi v srcu ali umu poslušali brez hrupa: znebiti se moramo vsake naglice, pustiti ob strani lastne potrebe in nujnosti ter dati prostor drugemu.
Pogosto eden od zakoncev ne potrebuje rešitve za svoje probleme, temveč samo to, da ga drugi posluša. Čutiti mora, da je drugi zaznal njegovo trpljenje, razočaranje, strah, njegovo jezo, upanje, sanje ... Zelo pogoste so naslednje pritožbe: "Ne posluša me. Ko se zdi, da me posluša, misli pravzaprav na nekaj drugega." '"Govorim in čutim, da upa, da bom čim prej končal(a)." "Ko govorim, skuša zamenjati témo ali mi na kratko odgovarja, da bi zaključil(a) pogovor."
Zaupanje v zakonu pomeni posodabljanje ljubezni, to pomeni negovati ta projekt, ki je v nenehni gradnji. Ni prostora za brezbrižnost, še manj za nezaupanje, saj gre za vzajemno ljubezen, ki je poklicana k rasti, v zavedanju, da je vsaka kriza, če jo dobro obvladamo, priložnost za nadaljnjo rast v naši zvezi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
