Via Francigena je najstarejša kulturna in trgovska pot v Evropi ter starodavna romarska pot. Pravzaprav bi lahko rekli, da je najstarejša krščanska romarska pot. Gre za več kot 2000 let staro mrežo starodavnih rimskih cest in stez. Razteza se na več kot 1000 kilometrih in se stika s poznejšo srednjeveško potjo, ki poteka od Švice do Rima.
Čeprav je manj priljubljena kot legendarna pot svetega Jakoba, Camino de Santiago, jo romarji zdaj znova odkrivajo, delno tudi zaradi bližajočega se svetega leta 2025.
Preden so v Komposteli odkrili grob apostola Jakoba, je bil Rim edino evropsko mesto, kjer je bilo mogoče obiskati grob enega od dvanajstih apostolov: grob Simona Petra. V njem so bili shranjeni tudi grob in relikvije "apostola narodov" svetega Pavla iz Tarza. Povsem naravno je bilo, da so romarji to mesto obiskovali že od samih začetkov krščanstva.
V 6. stoletju, v času papeževanja Gregorja Velikega, so bila glavna rimska svetišča prenovljena, da bi olajšala obisk romarjev. To pa ne pomeni, da jih romarji niso obiskovali že prej. Prva romanja v Rim segajo že v 2. stoletje.
Trdni zgodovinski dokazi kažejo, da je Origen (eden od cerkvenih učiteljev vzhodne Cerkve in steber zgodnjekrščanske teologije, skupaj s svetim Avguštinom) potoval iz Aleksandrije v Rim kot romar. Morda prav v jubilejnem letu.
Nešteto novih spreobrnjencev v krščanstvo iz severne Evrope je stoletja romalo v Rim. Čeprav sta krščanska osvojitev Jeruzalema in odkritje groba svetega Jakoba odprla nove romarske poti za evropske, bližnjevzhodne in severnoafriške kristjane, pa tudi drži, da je bila Via Francigena že takrat utrjena pot do večnega mesta.
Medtem ko so nekateri odseki prvotne poti izgubljeni zaradi sodobnih avtocest (zato so trase nekoliko spremenjene), drugi odseki sledijo prvotnim tlakovanim rimskim cestam, srednjeveškim stezam in celo kmečkim stezam, ki prečkajo stare etruščanske in rimske ruševine.
V Italiji Via Francigena vodi skozi znane rimske postojanke in srednjeveška mesta. To so Aosta, Pavia, Piacenza, San Miniato, San Gimignano in Viterbo. Tam se romarji ustavijo za počitek in molitev v zgodnjekrščanskih in pozneje srednjeveških cerkvah.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
