V prvih sekundah posnetka najstnik s sončnimi očali in križem okrog vratu dela premete. V enem od vlogov pokaže sončno Turčijo, v drugem gre na Brezje, v tretjem "reklamira" svoje rodne kraje in "domači" Lurd. Stvari, ki dandanes ne gredo najbolje skupaj, predvsem pa res niso popularne.
"Želim pokazati, da vera ni neka srednjeveška stvar," pojasni Dominik Križnik, dijak Gimnazije Antona Martina Slomška, doma iz župnije Planina pri Sevnici.
Kaj pa premeti?
Z akrobatiko se je prvič srečal, ko je v 8. razredu videl sošolca na trampolinu. Tudi akrobatski dvojec Flipping Art prihaja iz bližnjih krajev. Dominik je najprej imel cilj, da se nauči salto nazaj, ampak ko je to znal, mu ni bilo dovolj. "Adrenalinski športi so taki, da hočeš vedno več." Pripravljeno pa mora biti tudi telo, zato zahaja v fitnes, kolesari, … športnik je od majhnega, saj je šport del njihovega družinskega življenja.
Zakaj govoriti o Jezusu?
"Zadnja leta zelo čutim, da je Boga treba prinesti med moje vrstnike. Da vidijo, da vera ni neka zastarela stvar, ampak je razširjena tudi med mladimi," pravi Dominik. Zato je enega od vlogov začel snemati na Brezjah, končal pa v Woopu. "Ta kombinacija pokaže, da se lahko mladi ukvarjamo s takimi stvarmi, hkrati pa življenje damo Bogu."
Mladenič s Kozjanskega ima veliko kolegov, ki so neverni, ateisti. "Vere se ne da vsiliti, Jezusa mora vsak sam sprejeti, Jezus se mora vsakogar dotakniti. Med ateisti Jezusa širim tako, da oni ne vejo, da ga: z dobrimi deli, pozitivno energijo, med tistimi, ki so verni, pa spodbujam s citati iz Svetega pisma, ki jih poskušam povezati z življenjem."
Vsakomur želim povedati, da Jezus ni tisti, ki nas obsoja, tepe, ampak da je predvsem naš brat, najboljši prijatelj.
Iz preizkušenj v poklicanost
"Življenje me je kar preizkušalo, zlasti na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Imel sem nekaj kriz. Ko ne veš, kam bi šel, greš v kapelo. V dijaškem domu. Tam sem začel odkrivati Jezusa. Takrat sem spoznal tudi kolega, ki je zdaj v bogoslovju, se pripravlja na duhovniški poklic. Pri njem sem videl, da vera ni to, kar sem poznal od prej – vse strogo, pravila, ampak da je veliko bolj odprto."
V tistem obdobju je Jezusa vedno bolj spoznaval prek molitve, Svetega pisma, ljudi, ki jih je spoznal v gimnaziji in dijaškem domu. "V teh ljudeh sem spoznal Jezusa – ne kot sodnika, ampak kot brata. Kot se je on meni predstavil, ga zdaj jaz lahko drugim."
Aktiven v župniji
Dominik je oratorijski animator, birmance pa pripravlja na prejem Svetega Duha. "To mi je bil izziv, veselje, da mi je župnik zaupal, da lahko povem svojo zgodbo, kako sem prišel do tega, kar sem danes. Da jih spodbudim, da vera ni neka srednjeveška stvar. Da je danes še zelo med nami."
Rad ima domače kraje
"Sem velik domoljub, rad pokažem, od kod sem, od kod je moja družina, kakšni lepi kraji nas obkrožajo. Cenim deželo, v kateri živimo. Na drugi strani sveta je moj vrstnik, ki ima eno pašteto za ves teden in čaka, kdaj mu bo bomba padla na hišo. Zato z veseljem pokažem, kaj nas obkroža. To ni samoumevno," prepričljivo pojasnjuje Dominik.
Kako se je srečal s Karitas?
"Zadnji dve leti sem zelo čutil potrebo po prostovoljstvu. Zapletel sem se v pogovor z duhovnim asistentom v dijaškem domu. Skritiziral sem, zakaj v času covida vsi govorijo, kako je zdravstvo v krizi, da ni kadra, nas pa – ko bi lahko opravljali dela, za katera ne potrebuješ izobrazbe – nočejo. Nekaj dni zatem mi je ponudil delo na Karitas."
Šel je na sestanek, starši so podpisali nekaj dokumentacije in lahko je začel delati. "Zdi se mi, da mi je Jezus takrat rekel, naj se neham smiliti samemu sebi in začnem pomagati tistim, ki trpijo bolj kot jaz. Mislimo, da smo revni, ampak prideš tja in vidiš, da si bogat."
Dominikove vloge, prek katerih želi širiti Jezusa ter promovirati šport in domače kraje, lahko spremljate na njegovem kanalu na YouTubu. Videli boste, da ima kljub svojim rosnim letom veliko povedati.
Tu je le ena od njegovih odličnih misli iz vloga o prostovoljstvu na Karitas:
Danes živimo v tako ogabnem svetu – najpomembnejša stvar danes je JAZ – moje potrebe, ali se jaz fajn počutim, kaj se mi dogaja v življenju. Ne vprašamo pa se o počutju sočloveka. /…/ Vse nam je samoumevno – hrana, obleka, prijatelji, … Ko prideš pa v to organizacijo opravljat prostovoljno delo in te starejši človek vpraša, ali imaš kaj rogljičkov, da bi jih dal vnukom, ker si jih sam ne more privoščiti, ugotoviš, kako si bogat. Žal ne znamo ceniti, kaj imamo. Bodite eni izmed teh, ki so se brcnili v rit in naredili nekaj za sočloveka!
