Nekega večera smo se v družini pogovarjali o molitvi. Z otroki se trudimo ob večerih redno moliti, vendar sva z ženo imela občutek, da je ta molitev brez posebne globine.
Kaj otroku pomeni molitev?
"Dekleta, ali se spomnite, kaj pravzaprav je molitev?" je vprašala moja žena.
Najstarejša hči, osemletnica, je hitro in celo rahlo očitajoče odgovorila: "Saj to se ve – molitev je pogovor z Bogom."
"V redu, potem se pogovarjaš z Bogom, kajne?" je sledilo naslednje ženino vprašanje. Odgovor naju je zelo presenetil.
"Ja, seveda. Pogovor pač. Samo ne kot s človekom. Tako nekako, kot bi se pogovarjala z zrakom, ampak se pri tem še pokrižam."
Prevzel sem pobudo: "Prav. Nam lahko poveš, o čem se pogovarjata?"
In ravno ko sem mislil, da nam bo naša ljubljena prvorojenka povedala nekaj zanimivih pripovedi o pogovorih z Očetom v nebesih, je odgovorila z razorožujočim nasmehom: "NE. To je najina sladka skrivnost."
Bog dela svoje
Bil sem presenečen. V tistem trenutku sem intuitivno vedel eno: ne sprašuj! Ne pomeni ne, to je treba spoštovati.
Seveda sem pozneje razmišljal o tem neobičajnem pogovoru in poleg presenečenja v sebi opazil še dva močna občutka: olajšanje in ponos.
Nam odraslim se pogosto zdi, da je od našega kratkotrajnega nadzora odvisno, ali bodo naši otroci pobožni ali ne. Ta pogovor mi je kot očetu prinesel olajšanje, saj mi je dal vedeti, da tudi če delam napake in imam občutek, da sem otrokom duhovni protizgled, Bog še vedno opravlja svoje delo. Za to se mu moramo preprosto zahvaliti in prenehati precenjevati naše sposobnosti.
Če lahko dodam nekaj dobrega s svoje strani in me otrok pogosteje vidi v osebni iskreni molitvi, zagotovo ne bo škodilo. No, v resnici je veliko odvisno od tega. Vendar je lepo odkriti, da ima že sam otrok v srcu takšen odnos z Bogom.
Želim si takšnega odnosa z Bogom!
Moj ponos v zvezi s hčerko ni bil ponos ob dejstvu, da bo verjetno imela petico pri verouku in se zaobljubila, da bo dobra katoličanka, nekaj, kar ji bo nedvomno prineslo srečo v življenju.
V njenih besedah sem opazil skrivnost, ki bi jo rad izkusil tudi sam. Skrivnost o čistem otroškem pogovoru z Bogom in napoved odrasle zveze z Očetom, ki je resnična, ki je ne spremlja zgolj trdno duhovno prijateljstvo, temveč tudi ekstrovertiranost s celo vrsto spremljajočih čustev.
Ta zveza napoveduje prepire z Bogom, iskreno zahvalo, drzne prošnje, resnično obžalovanje za napake in storjeno škodo. To pomeni imeti pristen odnos z Bogom. In to je dovolj.
To je naša ljubljena hči in z vso prtljago, ki jo prinaša njena osebnost, jo Bog sprejema in ljubi. Tudi prek nas, seveda. Kaj s tem storiti? Ne motiti in ne kvariti. Kako to doseči? Tudi sami si moramo želeti tako preprostega, otroškega odnosa z Očetom in se ga učiti znova in znova.
Ob tem sem tudi opazil, seveda ne prvič, odločnost in trdnost značaja najinega otroka. Lepo je izkusiti, da je lasten otrok staršu sposoben postaviti zdrave meje v njegovih najbolj osebnih zadevah.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
