Ko gre vse narobe: naj vas nasmejijo filmi, prežeti s humorjem

V življenju se tako ali drugače vsi srečamo s preizkušnjami, vprašanje pa je, kako se z njimi spopademo. Svoj križ lahko objamemo, kot ga je Jezus, ali pa se ga na vso moč otepamo. Dober pristop v težkih trenutkih je humor – če ga le zmoremo. Zbrali smo nekaj filmov o osebah, ki so kljub preizkušnjam ohranile pozitiven pogled na svet ali pa so se pred (pre)kruto resničnostjo zatekle v humor.

Zgodba o očetu, ki sina zavaruje pred grozoto druge svetovne vojne tako, da mu jo predstavi kot igro, je že postal nesmrtna klasika. Roberto Benigni je kot scenarist, režiser in glavni igralec skozi film odlično prepletel srce parajočo dramo s humorjem, ki tako nasmeje, da komaj lovimo sapo.

Guido, italijanski Jud, se zaljubi v Doro, ki jo osvoji s svojo domiselnostjo in vztrajnostjo, čeprav je že zaročena z drugim. V zakonu se jima rodi deček Giosue, a v njihovo družinsko srečo poseže druga svetovna vojna – vsi so odpeljani v koncentracijsko taborišče, kjer jih ločijo. Giosue ostane z očetom, Guidom, ki mu že na poti izkušnjo predstavi kot dogodivščino: vse skupaj je igra, v kateri tekmovalci vsak dan dobijo novo nalogo, zmagovalec pa bo na koncu dobil tank. Deček verjame v igro vse do zadnjega ter prav zaradi očetovega truda in požrtvovalnosti preživi.

Resnično življenje seveda ni igra, vendar pa nam je film lahko zgled, da je še v tako težkih razmerah mogoče ostati pozitivno naravnan.

Še en film, ki tematiko druge svetovne vojne obravnava s pridihom humorja. Tudi tu je središče zgodbe deček, ki skuša razumeti, katera stran v vojni je "prava". Jojo je desetletnik, ki želi biti vzoren sin, vzoren član Hitlerjeve mladine in seveda vzoren Nemec. Njegov namišljeni prijatelj je Hitler – zdi se mu, da se lahko z njim v mislih pogovarja. Zdi se, da sta drug na drugega ponosna in se odlično razumeta. Vse dokler Jojo ne spozna judovske deklice, kar zamaje vsa njegova prepričanja.

Vojna satira med drugim prikazuje, da so ljudje v zaledju kljub vojni še vedno živeli razmeroma običajno življenje. Res da je bil vsakdanjik obarvan z vojno, a to jim ni odvzelo njihovih običajnih opravil, konjičkov, veselja ...

Po istoimenski knjižni uspešnici pisatelja Johna Greena je nastal film o najstnici Hazel Grace (Shailene Woodley), ki boleha za agresivnim pljučnim rakom. Čeprav bolezen že nekaj časa ne napreduje, se dekle zaveda, da so ji dnevi šteti. S svojo neizogibno prezgodnjo smrtjo želi prizadeti čim manj ljudi, zato se ogradi od zunanjega sveta in dneve preživlja v družbi svojih staršev ali knjig. Dokler ne spozna Augustusa Watersa (Ansel Elgort), ki je zaradi kostnega raka izgubil nogo, vendar mu to ni vzelo navdušenja nad življenjem.

Druženje z Augustusom Hazel odpre oči, da je življenje tudi v kronični bolezni pomembno živeti polno in da je marsikateri trenutek lažji, če ga sprejmemo s kančkom humorja. Pa čeprav črnega.

V tej romantični komediji Jack Nicholson igra pisatelja Melvina, ki boleha za hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje. Njegovo življenje je do potankosti urejeno, teče po ustaljenem urniku in najraje ima, če ga moti čim manj ljudi. Njegov svet se tako obrne na glavo, ko mora priskočiti na pomoč sosedu, ki so ga oropali in pretepli, prevzeti pa mora tudi skrb za njegovega psa.

A druženje s simpatično natakarico Carol (Helen Hunt) mu odpre oči, da bo njegovo življenje lepše in polnejše – četudi nekoliko bolj zapleteno – če bo samega sebe jemal malo manj resno in pustil prostor tudi za nekaj humorja na lasten račun.

Ta črna komedija pa povezuje oba prej omenjena filma – govori o raku in v njem igra Jack Nicholson. Edward (Nicholson) je bogataš, ki ima v življenju vse, dokler ne prejme diagnoze rak. Bolniško sobo si na lastno presenečenje deli s preprostim in delovnim Carterjem (Freeman). Bolnika sčasoma stketa tesno vez in se odločita narediti seznam, kaj bi še rada doživela pred smrtjo.

Marsikoga lahko bremeni občutek, da se mu v življenju ne dogaja nič ali vsaj nič omembe vrednega. Dan je podoben dnevu – en sam dolgčas. Tega se s humorjem čudovito dotakne film Skrivnostno življenje Walterja Mittyja (z Benom Stillerjem v glavni vlogi). Walter je pisarniški uslužbenec pri reviji Life. To je edino delo, ki ga pozna, nikdar ni napredoval, nikdar ni nikamor odpotoval ...

Najvznemirljivejši del njegovega dne je, ko sreča sodelavko Cheryl (Kristen Wiig), ki mu je všeč. Dolgočasno življenje si popestri s sanjarjenjem, da se udeležuje ali je celo nosilec vznemirljivih, vratolomnih pustolovščin, ki pri njegovih bližnjih vzbudijo občudovanje. Vse dokler ga službena zagata ne prisili, da se resnično spusti v pustolovščino, ki za vselej spremeni njegovo življenje.

Walterjeva zgodba nas nauči, da je tudi monotono in dolgočasno življenje mogoče popestriti s humorjem.

Kako pomemben je humor v vsakdanji monotonosti, pa nam pokaže tudi film Neskončen dan (Groundhog Day) z Billomu Murrayem in Andie MacDowel v glavnih vlogah.

Phil (Murray) je vremenar, ki se kot novinar odpravi v Pittsburg, a ugotovi, da je ujet v preživljanju enega in istega dne, znova in znova. Vsak dan, ko se zbudi, se vsi dogodki ponovijo. Edino, kar se spreminja, je njegov odziv na te vedno enake dogodke. Phil kmalu spozna, da je humor boljši odziv kakor jeza ali zagrenjenost. Ko na ta vedno ponavljajoči se dan začne gledati skozi oči humorja, ga nenadoma doživlja povsem drugače.

In še ena komedija kar tako. Skozi čas je zgodba o Timu, ki mu oče nekega poletnega dne razodene družinsko skrivnost: moški v njihovi družini lahko potujejo skozi čas ter spremenijo svoja dejanja in to, kako se odzivajo na svet okrog sebe.

Izvrstna komedija za dan, ko se vam zdi, da je šlo vse narobe. Včasih je lepo sanjariti o tem, da bi se lahko zaprli v temen prostor, pomislili na trenutek, ko je šlo vse narobe, se vrnili tja in se v drugo odrezali bolje.