Zgodba sestre Chiare iz reda frančiškank Brezmadežnega srca dokazuje, kako lahko Gospod poseže in zavlada v našem življenju tudi in predvsem, ko smo zelo daleč od Njega in Cerkve.
Sestra Chiara se je rodila kot druga v verni družini s štirimi otroki. Kmalu pa se je oddaljila od župnije in doživela dolgo in globoko obdobje uporništva, v katerem je pod vprašaj postavila vse vrednote, ki so ji jih posredovali njeni starši.
"Mislila sem, da moram prekoračiti meje, če želim biti svobodna"
"Vedno sem v sebi imela željo po svobodi, zame je bila svoboda še pomembnejša od sreče. […] Zame je bila svoboda vse […]. Mislila sem, da moram prekoračiti meje, če želim biti svobodna. […] To je v meni porajalo močno uporništvo."
Ta velika želja po svobodi je prišla navzkriž z učenjem Cerkve:
"Deset božjih zapovedi je bilo deset omejitev. […] Eden od načinov, kako biti svobodna, je pomenilo nasprotovati inštituciji."
Upala je, da bo njena mama splavila
V tem času je njena mama ugotovila, da je četrtič noseča. Nosečnost ni bila načrtovana in to je Chiaro razjezilo. Ni hotela še enega brata in zdelo se ji je najbolje, da njena mama splavi.
"Ko je mama zanosila, sem se zelo razjezila, saj smo bili takrat drugi otroci že veliki […], imeli smo mirno življenje […], to me je motilo […], četrti otrok bi bil breme […], v srcu sem si želela, da bi mama naredila splav. Bila sem zagovornica splava in pravic žensk […]."
Veselje ob rojstvu
Ko pa se je bratec rodil, se je vse spremenilo:
"Ko se je ta otrok rodil, sem ga noro vzljubila […] Malo tudi zato, ker sem imela občutek krivde, da sem ga hotela ubiti, zato sem ga potem neznansko razvajala. Zelo sem ga crkljala, postal je središče mojega življenja […], a to ni bilo v skladu z mojo vero, saj sem bila daleč od Cerkve, proti katoličanom."
Boj proti Cerkvi
Njen cilj je bil razkriti vse pomanjkljivosti duhovnikov, da bi to uporabila kot sredstvo za razvrednotenje katoličanov. Vendar je ob nedeljah kljub vsemu obiskovala mašo, saj so jo v to "prisilili" starši.
Bratčeva bolezen in občutki krivde
"Zame je bil to boj […], bila sem grozna […], končala sem srednjo šolo in nadaljevala študij in takrat je moj devetletni bratec zbolel. Diagnosticirali so mu hudo bolezen na želodcu. Bolezen se ni ustavila […], njeno napredovanje je bilo tako hitro, da je bilo njegovo življenje v nevarnosti."
Največja preizkušnja v njenem življenju
Ta preizkušnja jo je spravila v obup, bala se je, da bo izgubila brata, in doživljala je občutek krivde, ker ni hotela, da bi se rodil.
"To je bilo najslabše obdobje v mojem življenju. Ne le, da sem bila zaskrbljena in žalostna […], čutila sem se odgovorna, v svojem srcu sem mislila, da je bila to kazen, ki mi jo je poslal Bog. Mislila sem, da ker sem sama želela ubiti tega bratca, bo zdaj Gospod poskrbel, da umre, kot bi mi hotel reči: 'Vidiš? Ti si ga hotela ubiti, zdaj pa ga bom zares vzel k sebi.'"
"Mislila sem, da z Gospodom lahko sklepamo kupčije"
Preživljala je zelo težko obdobje, nosila grozno breme v srcu, ni vedela, kaj bi storila. Želela je moliti, a ni vedela, katere molitve bi molila. Ni prenašala monotonosti rožnega venca, vendar je bila prepričana, da lahko z Bogom vzpostavimo dialog in sklenemo kompromis, vero je doživljala po principu daj-dam:
"Mislila sem, da z Bogom lahko sklepamo kupčije, nekako v smislu 'ti narediš nekaj zame in jaz naredim nekaj zate'. In tako sem rekla Gospodu: 'Kdorkoli že si, kjerkoli že si, jaz te prosim, da rešiš življenje tega otroka […] Na vse sem pripravljena, vzemi vse, kar imamo […], tudi če postanemo revni, samo reši življenje tega otroka. Jaz sem v zameno pripravljena narediti karkoli. Tudi to, kar najbolj sovražim: družiti se s katoličani. Če boš s svojo močjo posredoval v življenju tega otroka, sem pripravljena plačati tako, da se vključim v eno katoliško skupino, k Frančiškovi mladini.'"
"Morala sem plačati svoj dolg"
Gospod je hitro odgovoril – bolezen se je nenadoma ustavila. Tako ji ni preostalo drugega, kot da izpolni zaobljubo in začne obiskovati skupino, za katero je menila, da jo sestavljajo depresivni, nesrečni, dolgočasni ljudje.
Njena sestra je že bila vključena v to skupino. Prvih nekajkrat se je držala ob strani: nikomur ni zaupala, držala se je na razdalji, ni govorila. Potem pa se je nekaj spremenilo: presenetila jo je preprostost teh mladih. Ni jih bilo strah pokazati svojih pomanjkljivosti in šibkosti.
Misijon v Albaniji in Božji pogled
Zadovoljna je še naprej obiskovala skupino in se nato odločila, da gre v misijon v Albanijo, da pomaga ubogim in postane koristna. Tam, sredi negotovosti, je izkusila neverjeten mir in zadovoljstvo, nepojasnjeno veselje glede na revščino, ki jo je obdajala.
Ukvarjala se je s čiščenjem in urejanjem kapele, sodelovala pri adoraciji in ko sta si z Gospodom zrla iz oči v oči, je prvič čutila, da jo gleda in ljubi.
Klic sestre Chiare
Po vrnitvi v Italijo je bilo vse drugače: vsakdanja maša je postala navada, odnos z njenim fantom se je zapletel in prvič jo je prešinila misel, da bi postala redovnica.
Kljub strahovom, odporu in dvomom je bil klic vse močnejši. Ko je rekla "da" Gospodu, je spoznala ljubezen, ki se nikoli ne konča. Izkusila je, da polnost dosežemo tako, da izpolnjujemo Njegovo voljo, tako da ga slavimo.
Hvalim te, ker sem tako čudovito narejen, ker so čudovita tvoja dela. Mojo dušo poznaš popolnoma. (Ps 139,14)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
