Začetna vrstica znamenite himne iz 4. stoletja Te Deum gre takole: "Tebe, Boga, hvalimo." Katekizem nas uči, da je hvalnica oblika molitve, ki priznava, "da je Bog Bog. Hvaljenje ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE." (2639)
Svetniki nas nenehno spominjajo: razlog za naš obstoj je, da hvalimo Boga. Zgodba nemškega dominikanskega mistika iz 14. stoletja, očeta Janeza Taulerja, pripoveduje o srečanju človeka z beračem, ki kljub popolni bedi neumorno hvali Boga. Berač moškemu zaupa:
"Ko sem lačen, hvalim Boga. Ko me zebe, ko pada toča, sneg ali dež, hvalim Boga. Če me ljudje hvalijo ali prezirajo, prav tako hvalim Boga. In zato še nikoli nisem imel slabega dne. Naučil sem se namreč živeti z Bogom in prepričan sem, da je vse, kar počne, lahko samo dobro."
Tudi mi si želimo živeti s takšno svobodo in prepričanjem! In če bomo hvalili Boga, je to povsem mogoče. Kajti hvaljenje je razgibano! Kardinal Joseph Ratzinger je nekoč pojasnil:
Sveti Tomaž Akvinski pravi, da se človek s hvaljenjem Boga vzpenja k Bogu. Sama hvalnica je gibanje, pot; je več kot razumevanje, poznavanje in delovanje – je "vzpon", pot do tistega, ki prebiva med hvalnicami angelov. Tomaž je omenil še en dejavnik: Ta vzpon človeka odvrača od tistega, kar je v nasprotju z Bogom.
V hvalnici Gospodu se "človek osvobodi vseh krčev ter postane resnično pošten in jasnoviden". (jezuit p. Alfred Delp)
Dejansko je zavračanje hvale Boga temeljna oblika greha. Po besedah kardinala Raniera Cantalamesse je "osnovni greh prav asebeia":
Zavračanje slavljenja Boga in zahvaljevanja Bogu. Zavračanje priznavanja Boga kot Boga, ko mu ne izkazujemo spoštovanja, ki mu pripada. Gre za "neupoštevanje" v smislu, da "ravnamo, kot da ne obstaja". Greh je pravzaprav zanikanje "priznanja" Božjega obstoja.
Če pa tako kot berač živimo v dejavnem spominu na neštete blagoslove, ki nam jih Bog nenehno podeljuje, si ne moremo kaj, da ga ne bi hvalili. Zato nam je Jezus pri zadnji večerji naročil: To delajte v moj spomin. Evharistija je namreč "'hvalna daritev' sploh" (KKC 2643).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
