Melanie McCabe je srednješolska učiteljica angleščine, ki že vrsto let na valentinovo svoje učence spodbuja k dobremu in lepim odnosom. Kot je zapisala za portal Reader's Digest, že od leta 1999, ko je začela učiti, vsako leto na ta dan pove zgodbo iz svoje mladosti. Kot pravi, je moč te zgodbe ravno v tem, da spremeni pogled učencev na medsebojne odnose.
"Povedala vam bom zgodbo," začne svojo pripoved. Kot pravi, s tem vedno pridobi njihovo pozornost. "To je zgodba o ljubezni. In zgodba o zlomljenem srcu. Mojem srcu." Melanie doda, da so po tem začetku vse oči uprte vanjo. Nato začne pripovedovati zgodbo o tem, kaj se ji je zgodilo, ko je bila stara enajst let.
"V šestem razredu sem se noro zaljubila. Njegovo ime je bilo David. Bil je visok, lep, neke vrste 'razredna baraba', kar me je privlačilo. Ni se zanimal zame, jaz pa sem vse strani dnevnika pokracala z njegovim imenom, risala srčke …"
Kot pravi Melanie, se na tem mestu vsa dekleta začnejo hihitati, saj se spomnijo, da so počele podobno. Nadaljuje z zgodbo:
"Bilo je valentinovo, ki je potekalo v običajnem šolskem slogu. Ročno izdelani nabiralniki in kuverte. Doma narejeni kolački, prisrčna pisma … Ko je prišel čas za odpiranje pisemc in darilc, sem na mizo stresla kuverte, ki sem jih prejela. Bilo je veliko malih kuvert, med njimi pa sem zagledala ogromno, posuto z bleščicami. Pomislila sem, da me mora nekdo res imeti rad, da je ustvaril tako veliko darilo. Od koga bi lahko bilo? S tresočimi rokami sem odprla kuverto in izvlekla bleščečo sliko kraljice na prestolu. Nad njo je pisalo: 'Za kraljico valentinovega'. Pogledala sem po razredu. Žarela sem od vzhičenja. Počasi sem obrnila pismo in na dnu sem zagledala podpis 'David'. Skoraj sem omedlela. Bilo je prelepo, da bi bilo resnično. Nato sem nad podpisom zagledala napis. Z velikimi črkami je pisalo: 'Za najgrše dekle v našem razredu'."
Melanie pove, da po koncu zgodbe vedno sliši presenečene vzklike in vzdihe svojih učencev. Nekateri zrejo v njo z odprtimi usti, drugi gledajo v svoje mize, saj jim je neprijetno, da je doživela kaj takega. Vedno se najde kdo, ki vpraša, kaj je naredila po tem.
"Kaj mislite? Oči so mi napolnile solze, teklo mi je iz nosa, bila sem zaripla in obupana. Bilo me je strah, da me David in njegovi prijatelji opazujejo in komaj čakajo, da vidijo mojo reakcijo. Uničilo je moje valentinovo. Za dolgo časa je porušilo tisto malo vere, ki sem jo imela vase. Ampak sem preživela. Danes ne želim, da bi zaradi enega neprijaznega fanta sovražila ta praznik ljubezni. Prav nasprotno. To me je motiviralo, da popravim škodo, ki jo je povzročil David."
Drugačno valentinovo
Melanie nato spodbudi svoje učence, da se ji pridružijo pri popravljanju krivice, ki jo je doživela ona in še marsikdo drug. Kot pove, so po tej zgodbi vsi učenci pripravljeni sodelovati v njeni akciji širjenja prijaznosti namesto žalitev. Povabi jih, da, če želijo, drug drugemu napišejo pisma.
Prinese flomastre, kuverte, papirje. Kot pravi, nekateri fantje le nakracajo svoja imena, večina pa pisma okrasi s srčki, risbami in lepo oblikovano pisavo. Kljub vsemu pa se redko najde kdo, ki ne želi sodelovati. Večini 18-letnikov se zdi zabavno, da se lahko spet spremenijo v desetletnike in ustvarjajo.
Namen akcije je, da vsak napiše kratko sporočilo za vsakega sošolca ali sošolko v razredu. Pismo mora vsebovati nekaj lepih in pozitivnih besed, tudi če sicer s sošolcem nimaš veliko skupnega ali se z njim ne družiš. Melanie za ozadje nastavi glasbo iz svoje mladosti in si ne more pomagati, da ob tem ne bi zaplesala.
Kot pravi, je najlepše, ko vidi, kako dijaki po končani akciji prebirajo pisma, ki so jih prejeli. Ko vidi sramežljivega učenca, ki s strahom odpre pismo in je čez nekaj trenutkov nasmejan do ušes, je presrečna.
"Za najlepše dekle v razredu"
Pošiljanje prijaznih pisem na valentinovo je postalo že tradicija. Melanie je povedala, da je desetletje nazaj Julio, eden od njenih dijakov, svoji sošolki Rose priznal, da mu je všeč že od tretjega razreda. Postala sta par.
Še večjo vrednost ima dejstvo, da ji je štiri leta nazaj fant z imenom Hal napisal, da je bila edina, ki je opazila, da je depresiven, in da mu je to ogromno pomenilo. Nekateri nekdanji učenci so ji povedali, da imajo valentinova pisma obešena v svojih sobah in jih prebirajo, kadar so potrti.
Tudi starši so ji pisali, da je izmenjava pisem izboljšala samozavest njihovih otrok v času, ko so to nujno potrebovali.
Zelo se ji je vtisnilo v spomin, ko ji je eden izmed učencev, ki ima smisel za ustvarjanje, na pismo narisal kraljico in dodal napis: "Za najlepše dekle v razredu", ostali sošolci pa so se podpisali. To je pismo, ki ga ima Melanie ves čas na svoji pisalni mizi.
Po dvajsetih letih učenja Melanie priznava, da goji bolj malo upanja, da bodo učenci v celoti ohranili znanje slovnice in besedišča, ki ga je poučevala. "Morda si bodo zapomnili kako knjigo ali dve, morda kako zanimivo nalogo ustvarjalnega pisanja, ki so jo dobili. Ampak če si bodo vsi učenci zapomnili pisanje in prejemanje prijaznih pisem na valentinovo, je zame to dovolj."
Melanie doda, da je v zadnjih letih svet postal še bolj krut in neprijazen. Nasilneži, ki so še bolj močni in kruti, kot so bili v njeni mladosti, se nad svojimi žrtvami znašajo na družbenih omrežjih.
Poleg tega učenci in dijaki čutijo pritiske, da morajo dosegati visoke ocene in biti uspešni. "Če jim lahko le za en dan v letu pomagam, da odmislijo vse to in ustvarijo okolje, v katerem vlada prijaznost do drugih, je to nekaj, na kar sem lahko ponosna."
