Kako prepoznati duhovno zlorabo

Žal – ali na srečo – v zadnjih mesecih veliko poslušamo o duhovnih zlorabah. Žal – ker je strašno, da se to dogaja, na srečo pa zato, ker so se zlorabe vedno dogajale, a tega zdaj ne pometamo več pod preprogo. Upamo vsaj.

Toda kaj sploh je duhovna zloraba? Ni vsak "oster prijem", trda beseda ali neodobravajoč pogled že kar duhovna zloraba.

Duhovno zlorabo je težko definirati. Oseba, ki duhovno zlorablja, ima premoč nad drugo osebo. Gre za čustveno zlorabo, ki lahko vključuje tudi fizično in spolno zlorabo, ni pa nujno, da je tako. O duhovni zlorabi še ni toliko znanega.

Zloraba se lahko zgodi v odnosu dveh ali več oseb, včasih pa izvaja zlorabo vsa duhovna skupnost. Običajno nadrejeni čustveno manipulira s podrejeno osebo, da mu ta zadovolji njegove različne potrebe.

Splošno gledano se lahko duhovna avtoriteta pretvarja ali verjame, da je njena moč dana od Boga oziroma da ima celo enako moč kot Bog, zato mu morajo biti učenci absolutno podrejeni.

Kako se lahko podrejeni upre duhovni avtoriteti, ki je na isti ravni kot Bog, če ta zahteva od njega popolno predanost pri izpolnjevanju njegovih želja, recimo pri fizičnih opravilih ali celo v spolnosti?

Miselnost je taka: Če se kot učenec uprem duhovnemu vodji, torej Bogu, sem lahko preklet. Moram ga upoštevati in mu biti v vsem na voljo, ker bom le tako odrešen in pravi vernik. Če od mene zahteva spolni odnos, bom v to privolil, ker vodjo kot avtoriteto spoštujem in cenim, da je za ljubezenski odnos izbral prav mene, saj mi s tem odnosom izkazuje Božjo ljubezen.

Sčasoma lahko ta podrejenost vodi v čustveno, fizično in duhovno izčrpanost žrtve.

Avtoriteta se zaveda, da ima moč in da ga podrejeni spoštujejo. Zavedati bi se moral svoje odgovornosti in ne zlorabljati svojega položaja za sebične namene.

Včasih vodja zaradi prepričanosti o svoji božanski moči ne občuti, da čustveno ali spolno zlorablja druge, ker verjame, da si to zasluži kot Božji predstavnik. Takrat je zelo težko prekiniti začarani krog duhovnih zlorab zaradi zaslepljenosti vseh vpletenih.

Če otroka spolno zlorabi oče ali mati, pomeni, da si je ranljivega otroka spolno podredila oseba, ki naj bi bila njegova čustvena in moralna avtoriteta. Otrok lahko vse življenje nosi posledice zlorabe.

Podobno je z duhovno zlorabo. Ranljiva oseba vstopi v duhovno skupnost, ker želi osebno oziroma duhovno zrasti. Njeno ranljivost lahko duhovni storilec zlorabi, jo osami, nadzoruje, ji prepove stike z zunanjim svetom, z njo manipulira, jo fizično ali spolno izkoristi in javno kritizira. Če mu oporeka, ga zavrne in se mu upre.

Žrtve duhovnih zlorab se pogosto počutijo obupane, osamljene, ujete, manjvredne in krive. Ker ne vidijo drugega izhoda, razmišljajo celo o samomoru.

Tudi to je duhovna zloraba. Kriva ovadba nedolžne osebe je kaznivo dejanje. Duhovna zloraba je, če se duhovnik trudi biti dober in sočuten, vendar ljudje pljuvajo po njem, saj so drugi duhovniki zlorabljali, zato je padla slaba luč na vse duhovnike, to pa nikakor ni pošteno do pravičnih.

Storilci, ki so zlorabljali, morajo odgovarjati za svoja dejanja, hkrati pa naj se žrtve zavedajo, da same niso krive, če so bile zlorabljene. Težava je, ko se žrtvam ne verjame, saj je zloraba že zastarala, ali pa živi v zlorabljajoči duhovni skupnosti družina žrtve in je tudi ta na strani zlorabljajočega vodje.

Če žrtev v duhovni skupnosti spregovori o zlorabi, lahko nasprotuje duhovnemu vodji, ki ga ljudje spoštujejo, ker ima "božansko" moč. S tem lahko nasprotuje tudi svoji družini, ki je v tej skupnosti. Pogosto je to za žrtve pretežko, zato raje ostanejo tiho.

Kot posledice se včasih pojavijo duševne motnje, na primer tesnoba, depresija, motnje hranjenja, posttravmatska stresna motnja in obsesivno kompulzivna motnja.

Pomagati tem žrtvam je zelo težko, saj se morajo naučiti živeti drugače, kot so živele v duhovni skupnosti, v kateri so bile zlorabljene. Če si druge žrtve zlorab pomagajo z religijo, si te žrtve pogosto ne morejo, ker so bile ravno z manipulacijo religije zlorabljene.

Lahko izgubijo vero, sprejmejo drugo vero ali pa začnejo zunaj inštitucije gojiti bolj individualen odnos z Bogom. Na terapijah običajno čustveno predelujemo občutke krivde, sramu, gnusa, jeze, žalosti in razočaranja.

Včasih družina ostane v skupnosti, zato je žrtev sama in potrebuje nove vire pomoči, nov podporni socialni krog, včasih tudi farmakološko pomoč.

Tudi terapevtu zlorabljene osebe pogosto ne zaupajo, saj velja za avtoriteto na psihološkem področju, naučile pa so se, da so prav avtoritete tiste, ki zlorabljajo. Zato na terapijah počasi gradimo zaupanje in odkrivamo načine, kako lahko začnejo živeti lepše in bolj kakovostno življenje brez vsakršnih zlorab.

Zmago Švajncer Vrečko je psihoterapevt, magister filozofije, končal je študijski program izpopolnjevanja iz zakonske in družinske terapije ter je doktorski kandidat zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti. Med pripravljanjem doktorata preučuje duhovne zlorabe in psihoterapevtsko pomaga žrtvam duhovnih zlorab.