Spodbudno sporočilo voznika paraplegika, ki tekmuje na relijih

Albert od svojega 19. leta po smučarski nesreči med udeležbo na prvenstvu v Sarajevu uporablja invalidski voziček, kljub temu pa je že vse življenje aktiven. In kar je najpomembnejše, nad življenjem je bil vedno navdušen.

Na svoji spletni strani navaja, kako se "koncu koncev vendarle počutim srečnega, ker nisem imel lahkega in ustaljenega življenja".

Zato je že dan po hudi nesreči leta 1985 – pogosto pravi, kako ne dovoli, da bi ga ovire v življenju upočasnile za več kot 24 ur – razmišljal o tem, kako ostati v dobri telesni pripravljenosti.

Po nekaj mesecih igranja v ameriški prilagojeni košarkarski ligi in kljub temu, da je bil s svojo ekipo nič manj kot drugouvrščeni v tej zvezni državi in drugi na svetovnem klubskem prvenstvu, se je odločil, da zapusti košarkarsko igrišče in se preizkusi v dirkanju na štirih kolesih.

Albert se je nato vrnil v rodno Andoro, kjer se je pripravljal na tekmovanje v pokalu Peugeot Rally Cup. Ta izkušnja ga je povsem zasvojila in ker mu je šlo dobro od rok, je s tekmovanji nadaljeval. Pravzaprav je edini voznik invalid, ki je v svetovnem prvenstvu v reliju tekmoval z zdravimi tekmovalci.

Zaradi svoje odločnosti in volje po premagovanju ovir se je telesno in duševno pripravil na velik izziv in leta 2007 prvič nastopil na reliju Dakar. Njegova volja do življenja in sanje ga vedno potiskajo daleč prek njegovih navideznih omejitev.

Prva dva nastopa na tej zahtevni dirki je opravil z avtomobilom. Leta 2015 se je odločil za buggy, od leta 2016 pa je traso začel premagovati s tovornjakom. V letu 2023 se je relija udeležil že osmič, na tekmovanje pa je prišel s tovornjakom v ekipi Ford Trucks skupaj s svojo nečakinjo Margot.

Reli obsega 8.500 kilometrov po Saudovi Arabiji v 14 etapah – izziv, ki ni primeren za vsakogar. Toda Albert meni, da so "omejitve narejene zato, da jih premagujemo", in z nasmehom dodaja "razen omejitve hitrosti, v tem primeru vas bodo sodno preganjali".

Letos ga je pri pripravah na reli v kabini tovornjaka spremljala nečakinja Margot, ki je odigrala vlogo sovoznice. Toda zaradi okvare edinstvenega, ročno izdelanega dela njunega tovornjaka sta bila prisiljena prekiniti tekmovanje, ne da bi sploh začela drugo etapo.

V življenju se na poti nenehno pojavljajo kamni, ki jih je treba odstraniti. Ali kot pravi Albert: "Včasih se v slabem dnevu skriva cel tovor vrlin. Zasluga je v tem, da jih znamo odkriti in da tragedijo slabega dne spremenimo v zmagoslavje."

Albert Llovera torej ni obupal in se ni predal, temveč je po 24 urah posnel spodbuden videoposnetek, v katerem se zahvaljuje za vso prejeto podporo in pravi, da že razmišlja o naslednjem reliju. Niti najmanj ni obupal: zdi se, da je izjemno navdušen in se veseli prihodnosti.

Kot lahko vidimo, je Albert sijajen zgled pozitivnega pogleda na življenje in uresničevanja lastnih sanj. Leta 2005 je posnel dokumentarni film, ki je bil predlagan za nagrado Goya španske filmske akademije: Albert Llovera, Feniksova krila ("Albert Llovera, las alas del Fénix"). Leta 2011 je napisal avtobiografijo z naslovom Brez meja (No Limits), ki je postala prodajna uspešnica.

Poleg tega vodi motivacijske govore, v katerih razlaga o svojem življenju, o tem, kako premaguje težave, ter o svojem osebnem in športnem razvoju.

Albert ne okleva, da bi na vse mogoče načine pomagal drugim ljudem, ki so kakorkoli invalidni, zato sodeluje z vodilnim italijanskim tehnološkim podjetjem pri prilagajanju zasebnih vozil za voznike invalide in tudi pri zagotavljanju prilagoditev za javni prevoz.

Takoj po nesreči na smučanju je celo sodeloval z agencijo NASA. Agencija se je povezala z Albertom, da bi z njimi sodeloval pri izdelavi elektrostimulatorjev, ki jih uporabljajo za preprečevanje mišične atrofije med potovanjem astronavtov v vesolju.

Sodeluje tudi z Unicefom, da bi pomagal odpraviti pomanjkanje mobilnosti in dostopa za invalide v državah tretjega sveta. Dela je ogromno, vendar ga Albert opravlja z velikim veseljem in navdušenjem!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.