O čem se lahko pogovarjamo pred otroki in kaj je bolje zadržati zase

Ko sem bila majhna, sem imela prijatelja, s katerima sem preživljala poletne popoldneve. Skupaj smo plavali, veslali, lovili ribe, … Ta dva prijatelja sta bila brata in del številčne družine s šestimi otroki, tremi starejšimi in tremi mlajšimi.

Nekega popoldneva se nam je približala deklica iz naše vasi (za katero se mi zdi, da še ni imela deset let) in vprašala enega od mojih prijateljev, ali je Jan, eden izmed starejših otrok v družini, njegov brat. "Seveda!" je začudeno odgovoril. "Ne!" je z nasmehom odgovorila deklica. "On je tvoj polbrat".

"A res?" je vprašal mimoidoči, ki je bil stric mojih prijateljev. Z vso rahločutnostjo, ki jo je dopuščala situacija, je stric otrokoma razložil, da je bil njun oče res prej poročen in je imel tri otroke. Žena mu je umrla, pozneje pa se je še enkrat poročil in rodila sta se onadva.

Kot si lahko mislite, sta bila moja prijatelja šokirana, predrzna deklica pa je odšla navdušena nad razvojem dogodkov.

Ob tovrstnih neprijetnih situacijah, ki se lahko pojavijo po smrti sorodnika, ločitvi, jezi, moramo biti odgovorni. Ne tako kot nesrečni starši deklice, ki so brez zadržkov in previdnosti pred njo omenjali nekatera dejstva, ne da bi ji predstavili preudarnost in empatijo in ji razložili: "Naj ne izvesta prek tebe! Moraš biti diskretna, da ne narediš škode. Imata pravico, da jima to povejo starši, na način, ki se jim zdi primeren, ob času, ki se jim zdi primeren".

V naše domove lahko občutljive informacije o drugih ljudeh pridejo brez zlega namena. Takšne priložnosti moramo izkoristiti za poduk in zagotoviti, da majhne vasi prenehajo biti plameneči pekli.

Najbolj občutljiva tema pri otrocih je nedvomno vse, kar je povezano s spolnostjo. Povsem jasno nam mora biti, da opeko, ki je ne položimo mi, položijo drugi. Prizadevati si moramo, da postanemo zidarji njihovih src in duš.

Toda ne povejte več, kot si sami želijo vedeti. Vodilo naj vam bo otrokov obraz. Če kar naprej sprašuje, odgovarjajte. Ustavite se, ko vas otrok ne bo več gledal v obraz.

Ob neki priložnosti, ko sem se pogovarjala z enim od mojih dvanajstih otrok, in opazila, da je zelo pozoren in tih, sem pomislila: "Kako dobro sem mu vse razložila! Mislim, da mu je jasno."

Toda ob njegovem zadnjem vprašanju sem začela dvomiti. "To se dela v bolnišnici, kajne?" Moj presenečen odgovor je bil: "Tudi! Lahko tudi v bolnišnici ...". Zakaj pa ne?

Druga tema, o kateri bi morali doma govoriti preprosto in iskreno, je denar. Otrokom ne smemo ustvarjati trpljenja, vendar jih moramo podučiti o življenju. Ne sme nas biti strah ali žal, če jim rečemo, da nekaj ni za nas. Bodo celo dobre stvari (študij, prostočasne dejavnosti, …), ki si jih v nekem trenutku ne bomo mogli privoščiti, in to moramo sprejeti.

Starševska jeza je ena tistih težav, ki je nikoli ne smemo pokazati pred otroki. Za jezo moramo najti intimo, zapustiti hišo, iti v svojo sobo ... Če nas je jeza preplavila pred njimi, moramo za to tudi prositi odpuščanje.

Sveti Jožefmarija Escriva je dejal:

"Ne prepirajte se pred otroki. Trpeli bodo in bodo s tem, ko bi hoteli podpreti enega od vaju, nehote povečali razdor."

Še eno vprašanje, ki ga je težko obvladovati, saj je pri njem meja med razumljivim in pretiranim zelo zahrbtna, je pritoževanje nad drugimi.

Normalno, pošteno in nujno je, da se sprostimo, ko pridemo domov. Če nas je kdo zmotil ali prizadel, nam morajo domači prisluhniti, nas pobrati, spodbujati in z nami sočustvovati. Toda po tem, ko smo dali jezo iz sebe in se malo nasmejali, moramo vse prisotne spodbuditi, naj molijo za to osebo.

Nekaj povsem drugega pa je kritika, opravljanje, obrekovanje, ki želi ponižati osebo, ki ni prisotna. Družine, v katerih se vse omenjeno pogosto dogaja, postanejo čisto pravi hudičev studio, v katerem se snema njegov zloben podkast. Ne pomagajmo voditi naših otrok proti peklu s tem, da postanejo poslušalci in gostitelji tega podkasta.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.