Vsi, ki imamo otroke v najstniškem obdobju, vemo, da je včasih komunikacija (ali že preprosto življenje z njimi) podobna hoji po minskemu polju. Ob sprehodu nič hudega sluteč naletiš na presenečenje – eksplozijo, ne da bi se pri tem sploh zavedal, kaj si naredil narobe.
Kaj šele situacije, ki so malce bolj zapletene, kjer gre za preizkušanje meja z njihove strani, pa za konflikt interesov, za njihovo prepričanje, da jim želimo "uničiti" življenje ali ga vsaj nadzorovati … Uf, včasih res ni enostavno.
Toda pred dobrim mesecem sem skozi izkušnjo na lastni koži ugotovila, kaj je tisti magični pristop, ki najstnika razoroži.
"Zvečer bi šel ven"
Naj opišem situacijo. Bilo je en dan pred silvestrovim in naš devetošolec je popoldne naznanil, da bi se zvečer rad dobil s prijatelji v centru mesta. Šli bi malo naokrog. Verjamem, da niso imeli nobenih slabih namenov ali spornih načrtov. A če ste bili kdaj v Ljubljani v nočeh pred novim letom, si morda znate predstavljati, kako je to videti.
Gneča na ulicah je nepopisna, številni ljudje so tudi vidno vinjeni, marsikje se razvname kakšen glasen prepir ali celo pretep. Pravzaprav je prav nekaj dni pred tem v samem centru mesta pred lokalom, kamor gredo na prigrizek radi tudi moj sin in prijatelji, izbruhnil pretep, v katerem je morala posredovati policija.
Z možem sva se odločila, da mu ne moreva dovoliti, da gre v mesto. Ne zato, ker mu ne bi zaupala, ampak ker sva presodila, da v takih razmerah (torej večer pred novim letom v središču prestolnice) za najstnika pri 14 letih pač ni dovolj varno.
Izbruh in potem popoln preobrat – zaradi "čudežnega stavka"
Ko sva mu povedala, da se ne bo mogel dobiti s prijatelji, ker mu tega ne dovoliva, je – logično – vzrojil. Bil je vidno razburjen, z nama se je začel glasno prepirati, češ da mu nič ne dovoliva, da bo on edini, ki ne bo prišel, vsi drugi prijatelji bodo tam, da mu ne zaupava, da mu hočeva vse pokvariti in tako dalje.
Ko je povedal svoje, sem mu povsem mirno rekla (in ta stavek se je izkazal za naravnost čudežnega): "Razumem, da si jezen. Imaš pravico, da si zdajle jezen." Kar sem rekla, sem iskreno mislila. Res sem razumela tudi njegov vidik.
Tudi sama sem bila njegovih let in tudi meni se je zdelo, da lahko sama odločam zase, da znam vse situacije dobro presoditi in da se meni pa res ne more nič zgoditi. A najin "ne" je bil povsem dokončen.
Ko je sin v svojem razburjenju zaslišal, da ni nič hudega, če je jezen, in da to čustvo celo sprejemava, se je v trenutku popolnoma pomiril. Stavek ga je dobesedno razorožil.
Začutil je, da z njegovo jezo ni nič narobe, da tudi ni narobe, da jo je izrazil, a da bo najina odločitev vseeno obveljala. A zaradi njegove jeze ga nisva imela nič manj rada. Vihar se je v trenutku pomiril, nobene zamere ni bilo z njegove strani.
Pustiti otrokom, da čutijo, kar čutijo
Ugotovila sem, kako pomembno je, da otrokom in najstnikom dopustimo občutiti vsa čutenja, ki jih obhajajo, tudi negativna, ne da bi jih za to "kaznovali", čutenja zanikali ali jih pometali pred preprogo.
Že s samim priznanjem, da smo z njimi v tem in jim ob tem stojimo ob strani (tudi kadar je to za nas težko, kajti svoja čustva imamo seveda tudi mi, starši), se marsikatera situacija lahko obrne na svetlejšo plat. S tem pa tudi sprostimo ozračje in dovolimo večjo pretočnost čustev, kar prispeva k hitrejši in lažji razrešitvi konflikta.
