"Sinu sva dala vse, bil je odličen učenec. Zdaj pa je postal pravi upornik, rekel je, da želi opustiti študij. Naju to žalosti, saj sva kljub številnim težavam v najinih družinah zmogla napredovati. Kaj delava narobe?" sta se starša spraševala v moji ordinaciji.
Po več pogovorih, v katerih smo iskali način, kako bi lahko starši ohranili dober odnos s svojim sinom, smo prišli do dveh neustreznih stilov avtoritete, pa tudi do desetih pristopov, ki bi se jim morali kot starši odraščajočih otrok izogibati.
Dva napačna stila avtoritete
- Avtoritarni in malo efektivni starši, ki pretirano pritiskajo na vedenje in akademsko uspešnost svojih otrok.
- Pretirano permisivni in ustrežljivi starši, ki lahko pozneje postanejo vzrok zamere, ker pri vzgoji niso upoštevali otrokovih bistvenih potreb.
Deset pristopov, ki se jim je dobro izogibati
- Povzročanje odvisnosti in odlaganje avtonomije otrok, poskušanje podaljšanja aktivne starševske podobe zaradi strahu, da ne bo več potrebna.
- Biti v skrbeh, da bi otroci nehali upoštevati nasvete svojih staršev. S tem starši odražajo, da ne zaupajo otrokovi svobodi in odgovornosti.
- Enačiti otrokovo potrebo po avtonomiji s čustveno odmaknjenostjo in se zaradi tega počutiti negotovo ali ljubosumno.
- Dajati otrokom sredstva, kot so avto, stanovanje, bančna kartica, ki jih zaradi svoje starosti še ne znajo ceniti.
- Poskus, da jim prihranite občutek neuspeha, frustracije ali bolečine, ki so potrebni za zorenje in rast. Dajte njihovi blaginji večji pomen kot dobremu počutju.
- Biti obsedeni z dejstvom, da morajo imeti vse izobraževalne, poklicne, socialne in rekreacijske možnosti, ki niso bile dane vam, da se jim to ponuja s pričakovanjem, da jih bodo otroci najbolje izkoristili, in da sledi razočaranje, če se otroci za to ne zanimajo.
- Nepodpiranje želje otrok po iskanju svoje druge polovice iz strahu, da jih bo to odvrnilo od tega, kar naj bi bila prednost v njihovem življenjskem obdobju, ali pa nesprejemanje osebe, s katero želijo imeti romantično zvezo, zaradi predsodkov ali pa drugačnega načina razmišljanja.
- Sebično postaviti se med otroke in njihove interese, ko izberejo "biti" namesto "imeti", in zaradi tega zavirati razvoj njihovih naravnih talentov.
- Stalno jim dihati za ovratnik, ko napredujejo v odraslost in so na pravi poti, ali pa se popolnoma umakniti iz starševske funkcije le zato, da bi se rešili skrbi ali tesnobe.
- Da se v družini ne opazi otroka kot osebe, ki je poklicana in dana od Boga in ki je sposobna pustiti neizbrisno sled svetlobe, ki bo trajala več generacij.
Osnovna ideja
Adolescenca in zgodnja mladost sta obdobji, ki s seboj prinašata naravne krize. To je obdobje, ko ima posameznik izzive s fizično rastjo in hormonskim razvojem in ko nastopi psihološka rast v iskanju zrelosti in potrditve lastne identitete, sprejemanja lastnih odločitev, prevzemanja tveganja zmote, doseganja avtonomije ...
"Ti jih boš naučil leteti, vendar ne bodo leteli s teboj.
Naučil jih boš sanjati, vendar ne bodo sanjali tvojih sanj.
Učil jih boš živeti, vendar ne bodo živeli tvojega življenja.
Vendar ... ob vsakem letu, v vsakem življenju, v vsakih sanjah
bo vedno ostala sled učene poti."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
