8 duhovnih modrosti sv. Tomaža Akvinskega, ki jim je vredno slediti

Profesor Alessandro Beghini, pisatelj in teolog, je za Aleteio predstavil osem duhovnih modrosti sv. Tomaža Akvinskega.

Sveti Tomaž Akvinski trdi, da je duhovno življenje pot, ki nas pripelje do skoraj izkustvenega poznavanja Boga. Globoko, mistično krščansko življenje ni rezervirano samo za posameznike, ampak za vse. To je pot globokega združevanja z Bogom, h kateremu je vsak poklican od krsta dalje: mistično življenje je torej Božje življenje, sporočeno človeku.  

Na tej poti se poraja jedro krščanskega in zlasti katoliškega verovanja: ne Bog, ki se "preprosto" razodeva, ampak Bog, ki se je učlovečil, da bi postali kot On, ali kot pravi Tomaž Akvinski: "Božji Sin, ki je želel, da smo deležni njegove božanskosti, je privzel našo naravo, da bi učlovečene ljudi naredil božanske!" (Officium de festo corporis Christi).

Tomaž Akvinski v svojem delu razodene močan čustveni naboj odnosa med Bogom in človekom, pa čeprav v jeziku, ki se nam danes zdi nekoliko hladen in trd. Njegovo učenje ni le teoretično, ampak čustveno, saj nas opozarja, naj damo stvarem pravo težo in postavimo v pravilen red, kar v trenutnem in prihodnjem življenju res šteje, to je biti z Gospodom, vse drugo pa je stvar brez prave vrednosti.

Sveti Tomaž Akvinski uči, da je dobrodelnost cilj in sredstvo. Cilj zato, ker je Bog – Ljubezen tisto, k čemur vsi stremimo; sredstvo, ker nam ljubezen omogoča, da se dvignemo, in prek ljubezni nas Bog dvigne do stopnje, ko smo vredni, da se srečamo z Njim. In to je sad kontemplacije.

Ta kontemplacija, pa čeprav nepopolna, nam v tem življenju daje dobrino veselja, veselje pa nas še bolj spodbuja h kontemplaciji. Tedaj se izkaže, da je človek zmožen dojeti Boga, in to je največja obljuba krščanstva, najvišje stremljenje, ki ga nosimo v srcu, pa naj se tega zavedamo ali ne.

Tomaž Akvinski nas uči, da človek v iskanju sreče dejansko išče Boga, ki je dokončno veselje, h kateremu vsi stremimo. Človek jo lahko najde le v Bogu: človekova sreča je v tem, da zadosti naravni želji, da vidi Boga: samo ko se bo to zgodilo, se bo razum pomiril.   

Razdalje, ki obstaja med Božjim in človeškim bitjem, ne moremo zapolniti s človeškimi močmi. Zato moramo po mnenju Tomaža Akvinskega narediti "vzvratno pot", da se znova združimo z Bogom, zavedajoč se, da je Bog dobri usmiljeni Oče, ki nas je vedno pripravljen podpreti in nam pomagati s svojo Milostjo.

V svoji doktrini sv. Tomaž Akvinski ne posreduje le vsebin, ampak se pokaže tudi kot spreten pedagog: za roko nas vodi v spoznavanje polnosti človeškega dostojanstva in lepote tega, da smo od Boga ljubljena bitja. Uči nas pomembnosti kontemplacije. Ne pojasni nam konkretno, kako biti srečni, ampak nam pove, v čem je prava sreča. V nobenem primeru ni do nikogar vsiljiv, v smislu da bi zahteval, da se odreče svoji želji po raziskovanju in spoznavanju resnice, ampak vsakega spodbuja, da prehodi pot spoznavanja samega sebe in Boga.  

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in  priredila Marina Vidmar.