Če smo med odraščanjem morda dajali prednost temu, koliko prijateljev imamo, se kot odrasli bolj osredotočimo na kakovost odnosov. Kot pojasnjuje dr. Andreja Poljanec, psihologinja ter zakonska in družinska terapevtka, soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino ter vodja oddelka za psihologijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, je namreč "ena glavnih potreb mladostnika, da ima čim več povezav z vrstniki, saj mu to daje občutek vrednosti in pripadnosti. Z leti gre prijateljstvo v globino. Z vsemi pozneje v življenju enostavno ne moreš več vzdrževati intenzivnih stikov, jih pa ohranjaš v prijetnem spominu". V pogovoru smo se dotaknili nekaterih pomembnih vidikov prijateljstva.
Kako bi opredelili pravo, iskreno prijateljstvo?
Tisto, kar na splošno določa prijateljstvo, je čustveno intimen odnos, v katerem morajo biti prisotni zaupanje, občutek svobode, iskrenost, sočutje, naklonjenost, pripravljenost pomagati, dragoceno je, če si povezan tudi duhovno. Veliko prvin je podobnih kot v intimnem partnerskem odnosu, ki je prav tako prijateljski, vendar z dodatno telesno dimenzijo, pogosto pa tudi z uradno zavezo. Gre za dragocen in globok odnos. Živeti brez prijateljev je žalostno, zahtevno in prazno ter v veliki meri vpliva na psihofizično počutje posameznika. Prijatelji so poleg družine zelo pomembna vez.
Z razvojnega vidika nas prijateljstvo spremlja od tretjega leta naprej, ko postanemo socialno zrelejši. Gre za osnovno potrebo. V različnih razvojnih obdobjih se oblika in intenziteta prijateljstva spreminjata. Drznem si reči, da prijatelje nekoliko rangiramo. Imamo prijatelje, s katerimi razvijamo čustveno globino in intimnost ter duhovno povezanost. Za ožje prijatelje je redno vzdrževanje stikov pomembno. Po drugi strani pa lahko čisto pošteno rečemo prijatelj tudi kateremu od sodelavcev, s katerimi predelujemo različne teme, se spodbujamo, razvijamo občutek pripadnosti …
Razumljivo je, da prijateljstva, ki so bila mladostniška ali so nastala znotraj nekih projektov in niso temeljni izbor, ohranjamo bolj spontano, za kar sem nam ni treba slabo počutiti. Morda se ne moremo srečati vsako leto, lahko pa jim na primer napišemo voščila, se jih spomnimo v mislih, molitvi in smo na razpolago, ko nas potrebujejo.
Na kakšne načine lahko ohranjamo tesno prijateljsko vez z osebami, ki jih zaradi različnih vzrokov ne vidimo ravno vsak teden?
V sodobnem svetu imamo na voljo ogromno pripomočkov, kar je velik plus. Poslužujemo se lahko klicev, prek katerih se tudi vidimo, opazimo žar v očeh, mimiko. Morda oblikujemo zasebno skupinico na omrežjih, kjer si v kratkih sporočilih podelimo misli, občutja ali kakšno fotografijo. Ohranjanje pripadnosti je v tem svetu preprosto, če si tega želimo in čutimo, da je potrebno.
Je pa seveda drugače, če smo tudi fizično skupaj, kar smo jasno dojeli med covidom. Stik na daljavo ne more nadomestiti živih odnosov, njihove intenzivnosti in globine povezanosti. Svoje namreč naredijo tudi fiziološke, energetske povezave, ko smo skupaj. Dragoceno in naravno je to dvoje kombinirati. Najzanimivejše doživetje in lepota pravega prijateljstva pa sta v čustvenem stiku; tudi če se s takim prijateljem srečaš poredko, je občutek, kot da ne bi minilo skoraj nič časa.
Velikokrat se prijateljstvo ohladi, ko oseba spozna življenjskega sopotnika in ne najde več časa za druge. Zakaj pride do tega, da začnemo dajati prednost nekomu, ki ga pravzaprav šele spoznavamo?
Gre za specifičen učinek, da nas k osebi, v katero smo tudi zaljubljeni, veliko bolj hormonsko vleče. Sproščajo se serotonin, dopamin, oksitocin, endorfini …, ki nam vzbujajo občutek, da bomo brez te osebe prazni. V tem intenzivnem obdobju spoznavanja in zaljubljenosti ne nehamo misliti na osebo, postanemo nemirni, če se nekaj časa ne vidimo. Spoznavamo veliko dragocenih stvari in se navdušujemo, seveda pa potem postopno spoznavamo tudi svoje strahove in skrbi.
Zanemarjanje ali pa celo odpovedovanje srečanjem ali dogovorjenim, morda celo tradicionalnim počitnicam s prijatelji na račun zaljubljenosti je krivično in škodljivo. Seveda nas zaljubljenost preplavi bolj kot prijateljstvo in časa je tudi manj, ni pa dobro, da bi bili zaradi tega pripravljeni pustiti prijatelje.
V tem primeru gre za "slepo" zaljubljenost. To govori o tem, da nisi zmogel prepoznati določenih drobnih impulzov, občutkov pogrešanja prijateljev, ki bi jim zmogel prisluhniti in posledično te je gnalo samo v en odnos najpogosteje zaradi strahu, da boš tvegal užaljenost, zgražanje, vzbujanje krivde, pritisk ali celo izgubo osebe, v katero si zaljubljen. Če sozaljubljenec to podpihuje, je to psihično nasilje. Čisto preveč ljudi, posebej deklet, se ujame v zanko zaljubljenih odnosov s pridihom nasilja, kjer puščajo ob strani prijatelje. V resnici se to pogosto slabo izide.
Ali moški in ženska lahko ohranjata zdrav prijateljski odnos, ne da bi eden od njiju sčasoma razvil globlja čustva?
Na to vprašanje bi odgovorila v dveh delih. V prvem delu bi lahko pritrdila: moški in ženska sta lahko tudi samo prijatelja, ne da bi se kadarkoli razvijala neka globlja čustva, občutki zaljubljenosti in s tem povezani strahovi, kako naprej. Oblikujejo se lahko zelo dragocena, navihana in vseživljenjska prijateljstva, kar daje našemu življenju prav poseben pridih.
Ni pa tako redko, da se zaradi naklonjenosti, bližine, humorja, interesov in skupaj preživetega časa lahko na eni strani ali tudi vzajemno vzbudijo občutki zaljubljenosti. Težava seveda nastane, ko je eden ali pa sta oba že v ljubezenskem odnosu z drugo osebo. Če se ta čustva vzbudijo, moramo biti iskreni, jih ozavestiti in si jih priznati, lahko nas nekoliko prestrašijo, škoda pa se je počutiti krive ali čustva celo potlačiti. Pomembno je, da se jih zelo jasno zavedamo in jih začnemo zavestno omejevati, nikakor pa jih ne podpihujmo.
Lahko npr. pazimo, kako pogosto pošiljamo esemese, s kakšno vsebino ipd. Potrebno je iskreno presojati in si reči: ta človek mi je zdaj čisto preveč všeč, ves čas razmišljam o njem, grozno mi je, saj se še na partnerja ne spomnim tolikokrat, hkrati pa se zavedati: tega si ne želim, zadovoljen/na sem v svojem odnosu. Na blag in iskren način moramo zapreti kakšno okno, da se situacija ne razpiha v požar, ostaneta pa toplina, prisrčnost. Zelo pomaga, da to nekomu, ki mu zaupamo, povemo, če se le da, partnerju. Ko damo tem občutkom in mislim besede, čustva zaljubljenosti v paralelnem odnosu izgubijo svojo moč, mi pa se umirimo in lahko ostanemo v prijateljskih okvirih. Če stvari podpihujemo, je nevarno, da pride do afere; začnemo izgubljati prijateljstvo, naselijo se občutki teže, krivde in nesproščenosti.
Če nam blage omejitve ne pomagajo in nas zaljubljenost začne obremenjevati, hkrati pa vemo, da nikakor ne želimo ogroziti ali uničiti odnosa, h kateremu smo zavezani, potem je treba stike tudi fizično omejiti ali prekiniti. Zavestno se odpovemo nadaljevanju bolj intenzivnega prijateljstva, če smo se z osebo čustveno zapletli.
Kako svoje prijatelje dojemajo ženske in kako moški? Lahko govorimo o kakšnih razlikah?
Razlike so. Pri tem ne želim stereotipizirati obeh spolov, ampak dejstvo je, da ženski možgani delujejo drugače. Ženske zelo uživamo v odnosih, veliko čutimo in doživljamo, gnane smo k empatiji, besednemu procesiranju različnih doživetij in stisk v življenju. To je tisto, kar nas dela nežne, mile, občutljive. Ženska prijateljstva so zmeraj malce drugačna, s pridihom prisrčnosti, čustvene živahnosti, intenzivnosti, bolj se začutimo, hitreje se pogrešamo. Dobimo tudi druge poglede in sočutje za ženske teme.
Po drugi strani pa moške velikokrat povezujejo neke skupne akcije, opravila, šport. Drugače procesirajo informacije, se lotevajo problemov in pogovorov. Težje si tudi zaupajo. Zelo pomembno je, da imajo kakšnega prijatelja, s katerim lahko govorijo tudi o bolj osebnih zadevah, so pa k temu manj nagnjeni in se velikokrat povezujejo prek druženj. Vidik moškosti se v sodobnih zahodnih družbah razvija. Moški so vedno bolj tudi čustveno ozaveščeni, iščejo različne skupine, branja, delavnice, različne prijatelje, kjer so lahko bolj ranljivi.
Kdaj govorimo o toksičnem prijateljstvu? V katerih primerih je bolje končati prijateljstvo?
Ko vidimo, da ni iskrenosti, temeljnega zaupanja, če so prisotne manipulacije, izkoriščanje, hinavščina, nepoštenost, kratenje svobode, nekdo nas hoče izkoristiti, se spreneveda, je nesramen, nas pred drugimi poniža, da na kakršenkoli način izgubimo občutek varnosti, dostojanstva, čustvene povezanosti, da se na osebo ne moremo več zanesti, potem to ni pravo prijateljstvo. V takih odnosih je potrebno biti previden in zadržan. Odnosi, kjer smo ranjeni in obteženi, nimajo vizije. V takem primeru je dobrodošlo, da začutimo zdravo jezo, ki nam pomaga, da se umaknemo iz odnosa, potem pa odžalujemo in če se le da, odpustimo.
Posamezniki pa sicer marsikaj prenašajo. Eno je, da morda niti ne prepoznajo napačnih vzorcev, v primeru, da so z njimi odraščali že v družini. Dokler vzorcev in čustev ne prepoznamo kot motečih ali problematičnih, jih ne moremo prekiniti.
Lahko pa ostanemo povezani na kolegialni ravni. Konec koncev je veliko ljudi, s katerimi sodelujemo na spoštljiv, dostojen, sodelovalen način.
Kako negovati prijateljstvo v vsakdanu?
Pomembno je, da smo čim bolj iskreni in spontani. Prijateljem večkrat izrazimo hvaležnost, povejmo si, da se imamo radi, da se pogrešamo, da smo si dragoceni, pohvalimo drug drugega. Imejmo v mislih veselje in toplino, ki ju prijatelji prinašajo. Lahko se skupaj odločimo, da odnosa ne bi radi zanemarili in se zavežemo za redna srečanja ali pa tradicionalne dogodivščine. 😊
