Rešen odvisnosti: “Alkoholiki smo najboljši manipulatorji in lažnivci, a najbolj lažemo sebi”

Izguba službe, ločitve, prometne nesreče, revščina, trpljenje v družinah, samomori … Žalostne zgodbe, ki jih gledamo in poslušamo vsak dan in so posledica čezmernega pitja alkohola, kažejo, da je alkoholizem rak slovenske družbe. Zato ni naključje, da ima akcija 40 dni brez alkohola, h kateri v postnem času vabi Slovenska karitas, vedno širšo podporo in prepoznavnost.

Kako se alkohol počasi in skrivoma prikrade v življenje človeka in ga nato leta in leta, pogosto tudi desetletja uničuje, iz lastne izkušnje dobro ve Jože Marolt iz Horjula. Izkušnjo "življenja z alkoholom" je dobil v domači družini, njegov pokojni oče je bil pogosto pijan. "Fizično ni bil nasilen, nas je pa vzgajal s trdo roko, otroci smo morali trdo delati. Bil je neizprosen," se očetove vzgoje spominja Jože.

Pravi, da je kot otrok in najstnik zato očeta sovražil, prepričan je bil namreč, da takšna vzgoja izhaja iz njegove zasvojenosti, vsi so namreč vedeli, da rad pije. "Danes sem očetu za takšno vzgojo hvaležen, naučil me je trdo delati. Naučil me je, da ko si zadaš cilje, moraš garati, da jih uresničiš."

V odporu do očetovega obnašanja, življenja v družini, prepletenega z alkoholom, sam do 22. leta alkohola skoraj ni poskusil: "Treniral sem nogomet v klubu, vso odvečno energijo sem usmerjal v treninge in tekme. Šport je bil vedno moj način življenja."

Po poroki v zgodnjih dvajsetih letih je začel graditi družinsko hišo. "Vsak dosežek smo 'zapili' ali, kot radi rečemo, 'zalili'. Z alkoholom, seveda. To je slovenska folklora, da ko smo veseli, z alkoholom nazdravljamo; družba je do alkohola tolerantna." Jože spomni na rek, da so pijančki najboljši delavci: pridni, hrabri, močni in še zabavni.

Hiša je rasla, rasla pa je tudi količina zaužitega alkohola: "Danes vem, da sem samo prenesel v življenje vzorec, ki sem ga poznal od doma. Čeprav sem se ga dolgo otepal, mi je bil domač in poznan." V gradnji hiše in pri delu samostojnega podjetnika – tapetnika je zmagoval, v bitki z alkoholom pa iz dneva v dan izgubljal.

"Nisem bil gostilniški pivec, redko sem zavil za šank. Popival sem doma, sam ali v družbi. Delo v domači delavnici me je zakrivalo – vse pogosteje sem se ga napil že dopoldne, a sem šel pijan nekaj kilometrov odteč in sem bil spet vsaj za silo sposoben delati." Da je alkoholizem bolezen možganov, je prepričan Jože: "Možgani alkohola ne prosijo, zahtevajo ga!"

Vedno globlje je tonil v brezno zasvojenosti. "Ko sem bil trezen, sem bil drug človek. Z vedno novo obljubo svojcem, da je bilo zadnjič. Alkoholiki smo najboljši manipulatorji in lažnivci, a najbolj lažemo sebi, sebi v škodo," pravi Jože.

Njegovo pot navzdol je spremljala njegova nova partnerka Klavdija Mole, ki je iz prvega zakona z dvema otrokoma "zbežala" prav zaradi alkohola. "Pri Jožetu sem si nekaj časa zatiskala oči, zaljubljenost je preslepila jasna znamenja, da ima problem," se spominja. Nista "živela skupaj", pravzaprav je še danes tako, v nekaj urah na dan, preživetih skupaj, pa je problem še lažje zakrival, se spominja Klavdija: "A postajalo je vedno bolj odkrito in vedno huje, bil je besedno nasilen – ne do mene ali otrok, ampak do naključnih ljudi. Na primer, drl se je z balkona, kot bi se mu 'sfacljalo'. Ko se je streznil, mu je bilo žal in mi smo mu odpustili … Do naslednjega dne, ko se je zgodba grdega govorjenja in arogantnega vedenja ponovila."

Zgodilo pa se je, da je njegovo "dretje z balkona", kot temu reče Klavdija, policiji prijavila soseda. Takrat mu je postavila pogoj: ali zdravljenje ali razhod. V roke mu je dala številko društva Žarek upanja in za nekaj časa z njim prekinila vse stike.

Po skoraj dvajsetih letih "padanja v brezno" in vedno hujšega besednega maltretiranja ljudi se je neke januarske noči zavedel, kot pravi, "da bredem globoko v zasvojenosti, bil sem na najnižji točki". Poklical je prijatelja duhovnika, dolge ure se je pogovarjal z njim. "Spomnil me je na tisto, kar sem globoko v sebi vedel že sam: 'Ne moreš se rešiti sam, ne more te rešiti nihče drug kot samo Bog.'"

Vero je Jože dobil v domači družini, v odnosu s Klavdijo jo je še poglobil. "Duhovnik je verjel vame, domači so nad menoj obupali, niso več verjeli mojim obljubam. Duhovnikova spodbuda, njegovo zaupanje, da mi z Božjo pomočjo lahko uspe, mi je dala moč. Pokleknil sem in prosil Boga, naj me reši. Slišal me je. Poklical sem Žarek upanja, s terapevtom Mijem Levačičem sva se prvi hip ujela in od 4. januarja 2014 me Bog vodi po novi, mnogo lepši in polnejši poti brez alkohola."

Danes Jože in Klavdija v društvu Žarek upanja drugim kažeta pot iz krempljev zasvojenosti. Ker imata lastno izkušnjo, jima še bolj verjamejo.

"Pomemben je prvi korak: odločitev. Svojci in prijatelji te lahko prepričujejo in ti obljubljajo vse mogoče, a je vse zaman, če alkoholik ne naredi odločitve sam. Trdne odločitve v glavi. In pri tem vztraja," je prepričan Jože, ki ga ob delu samostojnega podjetnika "rešuje" šport. Je maratonec, pretekel je že maratone po evropskih in ameriških mestih. "Psiholog je ocenil, da imam nenormalno veliko energije, problem je bil, ker sem jo usmerjal v alkohol. Odkar jo usmerjam v šport, je moje življenje srečno."

Ob akciji 40 dni brez alkohola se namuzne, češ da gre, če nima globlje vsebine, za nekakšno "farso dokazovanja", ker alkoholiki po postu "vse nadoknadijo". Rad pa pove svoj cilj: "Brez alkohola 40 let! Boj z alkoholom je tek na dolge proge."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 8.