Mlada zakonca, Tanja in Benjamin Skapin, pri njenih 28 in njegovih 30 letih skrbita že za štiri otroke, stare od leta in pol do deset let.
Poleti 2021 so se iz ljubljanskega študentskega doma preselili v vas Gozd nad Ajdovščino, kjer sta kupila staro hišo. Obnova poteka počasi, ob pomoči obeh primarnih družin. Zraven skrbita tudi za psa, mačke, kokoši, račke in koze. Da sta si zelo mlada ustvarila družino, jima ni žal, poudarjata pa, da je bil ključen zgled primarnih družin, kjer je bila družina vedno na prvem mestu.
Kako se je začela vajina skupna pot?
Benjamin: Par sva postala že v srednji šoli, ko se je Tanja vpisala v 1. letnik. Potem je Tanja že v 4. letniku zanosila in dobila sva Sofijo, na njenem prehodu na fakulteto sva se potem poročila. Tisto leto sem jaz že študiral v Ljubljani, vendar sem si predavanja organiziral tako, da sem do srede opravil vse obveznosti, da smo potem lahko še nekaj časa preživeli skupaj kot družina.
Kako sta se pripravlja na zakon, kako sta si predstavljala življenje v zakonu?
Na poroko se nisva preveč pripravljala, šla sva na zakonske priprave v Šturje v Ajdovščino, ker nama je bilo najbližje. Danes bi se tega verjetno lotila drugače, ampak takrat sva bila zelo mlada in tudi poročila sva se na hitro.
Pred poroko nisva imela velikih pričakovanj, skupaj sva praktično celo mladost in zdi se nama, da sva skupaj rasla, se skupaj oblikovala in vzgajala. Mislim, da je takim, ki se poročijo mladi, s tega vidika lažje, saj je treba skleniti manj kompromisov, nimaš še tako izoblikovanega življenja kot pozneje.
Je pa res, da sva oba imela lepe zglede družinskega življenja iz primarnih družin, kjer sta bila vedno na prvih mestih družina in zakon ter šele nato vse drugo. Ampak nikoli nama ni bilo žal, da sva se za družino odločila tako mlada. Tudi okrog naju so bili vedno mladi pari z otroki, tako v lokalnem okolju kot tudi potem v študentskem domu. Tako da se nama to nikoli ni zdelo nič posebnega.
Kakšno je življenje z majhnimi otroki in na koga se lahko obrneta po pomoč?
Tanja: Če se le da, si vse tako organizirava, da za vse poskrbiva sama. Če pa nujno potrebujem varstvo, se lahko zanesem na taščo, mojega očeta ali sestro. Sem pa sama bolj samotarski človek, nisem preveč družabna, tako da mi ustreza, da sem tu sama. Zdaj, ko so otroci še majhni, se mi zdi bolje, da sem z njimi doma in da nisem še v službi, saj bi to pomenilo dodaten stres za celo družino. Na ta način smo lahko vsi bolj umirjeni in tako nam zdaj ustreza.
Kaj za vaju pomeni skromnost v današnjem svetu, kako se to kaže v vašem življenju?
Benjamin: To skromnost sva prinesla že iz najinih primarnih družin, kjer se nikoli ni pretirano zapravljalo. In tudi pri nakupu hiše sva se tega držala, saj se nama zdi, da imamo recimo 100 kvadratnih metrov čisto dovolj za kvalitetno bivanje. Pri nas doma nas je bilo osem, a smo živeli na 100 kvadratnih metrih.
Mama je redno skrbela, da v hiši ni bilo preveč stvari, in tako je bilo tudi s pospravljanjem manj dela, nismo bili sužnji hiše. Tako nam je ostalo več časa, da smo lahko bili zunaj, v hribih, se pogovarjali. To želiva prenesti na najine otroke.
Tanja: Že kot študenta sva živela bolj skrbno in potem se tako navadiš. V naši družini smo se veliko pogovarjali, očetu se nikoli ni bilo težko usesti za mizo in se o določeni stvari pogovoriti. Lahko tudi dve uri, če je bilo treba.
Katere so tiste vrednote, ki jih želita prenesti na svoje otroke? Kaj je za vaju najpomembneje pri vzgoji?
Benjamin: Najin moto je bodi dober in delaj dobro. Pri vzgoji zaupava otrokom, skušava jih usmerjati in jim stojiva ob strani, sicer pa želiva, da sami izkusijo svet. Izogibava se togih pravil, saj tudi sama nisva taka. Pa tudi neke ambicioznosti jim ne poskušava privzgojiti, bolj se nama zdi prav, da če se določene stvari lotiš, da tudi vztrajaš pri tem. Samo če res vidiš, da to ni zate in to dobro premisliš, potem to stvar opustiš.
Tudi otroci so si med sabo zelo različni. Sofija je zelo organizirana, modra, preudarna, kakršen je tudi pomen njenega imena. Drugi, Nace, sploh ni jutranji tip, je samosvoj, pa tudi ognjevit, hitro se navduši in povsod ga je veliko. Oto pa je močan karakter, ne popusti zlahka, je izjemno delaven, a le dokler je vse po njegovo. Tudi njegov zaveznik je bil graditelj. Erazem, najmlajši, je pa ljubezniv, mil, pa tudi radoveden.
Kakšna izkušnja je bila za vašo družino šolanje od doma? Kaj ste se ob tem naučili za življenje?
Tanja: Nam je bilo lepo, ker ni bilo jutranjega hitenja, sami smo si oblikovali ritem. Z letošnjim letom pa so sami želeli v šolo, ker so sošolce že prej srečevali pri verouku. Ponavadi je največji pomislek to, da se otroci tako ne bodo socializirali, toda zdaj smo s šolo dobili samo en kup solz in uši. Za naprej sva pustila odprte možnosti, se bomo odločali sproti glede na naše potrebe.
Delali smo po občutku, največkrat dopoldne, enkrat več, drugič manj, skoraj nikoli nismo delali za mizo, bolj izkustveno, na tleh, na postelji, kakor je otrokom ustrezalo. Nekaj smo delali po delovnih zvezkih, z raznimi materiali, večinoma skozi igro. Po kosilu smo šli ven, malo na sprehod, poudarek je bil na prosti igri.
Benjamin: Ko sta se otroka odločila, da gresta v šolo, se je predvsem za Sofijo zelo lepo odvilo, da so šli takoj na začetku šolskega leta v šolo v naravi, kjer so se bolj spoznali in tudi spoprijateljili, tako da se s sošolkami dobro razume.
Glede šolanja na domu se mi zdi najboljše, da nista imela domačih nalog, zato sta se popoldne več igrala, ampak potem, ko sta si zaželela malo miru, čas zase, sta res veliko brala. In mislim, da bi bilo tega manj, če bi bila obremenjena s šolskim delom. Tako sta prebrala veliko raznovrstne literature. Sta pa oba otroka s tem pridobila samodisciplino, tako da je bila to za nas res pozitivna izkušnja.
Kako ste se lotili obnove hiše?
Benjamin: Vselili smo se zelo na hitro, nismo veliko obnavljali, čeprav je hiša stara in vsekakor nas z njo čaka še veliko dela. Tako da smo ta del hiše samo spraznili in očistili, prebelili in prinesli svoje pohištvo, da smo se lahko preselili sem. Vse je potekalo v lastni režiji oziroma s pomočjo bratov, očeta in drugih sorodnikov.
Pomembno nam je bilo, da smo zunaj očistili in zravnali teren, očistili gozd, da smo lahko veliko zunaj. Urediti smo morali tudi dostop do hiše, kar je bilo najnujnejše. Drugi del hiše bo na vrsti letos, da bomo lahko svoje bivalne prostore povečali. Si pa želimo obnavljati počasi in po svoje in s to hišo živeti in rasti.
Kako ste se navadili na novo okolje, na več samote, tišine, narave?
Tanja: Tu smo se prav spočili, ker res nisva človeka za na beton. Ljubljana je bila super za čas študija, imeli smo ugodne razmere za bivanje, sva si pa vedno želela priti nazaj, v mir, že ko sva postala par, sva govorila, da bova imela nekje na samem eno mini kmetijo. Zdaj vsi radi pridejo na obisk v tišino. Za otroke sva si želela več narave, da te ne more zbiti avto pred hišo.
Benjamin: Sva že prej gledala dve hiši za nakup, ampak vedno je prišlo nekaj vmes. Potem pa se je tu res vse poklopilo, da se je res vse izšlo. Pri takih večjih odločitvah vedno prej zmoliva, če imava dober občutek, potem greva naprej, sicer ne. To je bilo res dolgotrajno iskanje, ampak na koncu je bilo vredno in mislim, da se je vse odvilo po Božji volji.
Kako so te spremembe vplivale na dinamiko v vaši družini?
Otroci so zelo radi zunaj in videti je bilo, kot da smo končno prišli domov, sploh niso imeli nobenih težav, takoj so sprejeli to hišo in okolje. Tudi prej smo bili veliko v naravi, se selili, bili na poti.
Tudi glede službe se mi je izšlo, nekega dne smo se preselili in naslednji dan sem že delal v novi službi v Novi Gorici. Res se je vse krasno odvilo, v dveh tednih smo vse uredili. Od takrat smo tu, res nismo prav nič komplicirali. Vsi smo hoteli čim prej priti sem. Pozneje sem dobil priložnost za delo v Ajdovščini, kar nam zaradi bližine omogoči še nekaj več skupnih minut.
Kateri so tisti trenutki, ko vam je najbolj lepo v vajini družini, odnosu?
Tanja: Kakšna sobota, ko gremo kam ven v hribe, tudi če je težka pot, se na vrhu vse poplača.
Benjamin: Ko smo šli na Veliki vrh nad Kofce, Oto je bil majhen. Pot, za katero običajno potrebuješ eno uro in pol, smo prehodili v devetih urah, cel dan smo hodili. Vsakih 50 metrov je Nace zahteval piškot. Tanja me je mirila in opogumljala, da bomo prišli na vrh. Ampak potem, ko si res na vrhu in vidiš otroke, kako so veseli, da so zmogli vse to, je res lepo. Najlepše je, ko smo vsi skupaj.
