Ganljivo pričevanje katoličana, ki je preživel potres v Turčiji

Bassel je v Turčijo prispel le nekaj ur pred tragičnim potresom, ki je v noči na 6. februar pustošil ob turško-sirski meji.

"Ko so ruševine padale name, sem padel na tla in iz dna srca zavpil: 'O, Marija!' Še naslednjih 40 sekund sem klical Devico Marijo, dokler potres ni ponehal. Nato sem pod ruševinami molil rožni venec. Bog me je varoval in Devica Marija me ni zapustila," pravi.

Habkouk je bil ujet v prostoru, dolgem približno dva metra in širokem približno 40 centimetrov. Ob njem je bil pod ruševinami ujet prijatelj Elias, ki je nekaj ur pozneje žal umrl.

Libanonec trdi, da mu je prav molitev dala moč, da se je uprl obupu. "Izpostavljen mrzlemu zraku, za katerega nisem vedel, od kod prihaja, nisem bil niti lačen niti žejen, čeprav sem imel pri sebi še nekaj hrane. Našel sem približno meter dolgo plastično cev in z njo udarjal po ruševinah okoli sebe ter s tem reševalcem dajal vedeti, kje sem," dodaja.

Drugo noč pod ruševinami je doživel grozljiv trenutek. Reševalci so iz ruševin potegnili človeka, ki je bil ujet blizu njega, nato pa izginili. K sreči so zjutraj nadaljevali z operacijo in nazadnje le rešili tudi njega. Libanonec je pod ruševinami preživel 52 ur.

Bassel pravi, da se je v svojem življenju že velikokrat zaupal v varstvo Blažene Device Marije. "Od otroštva so me vzgajali v skladu s tradicijo moje vasi Maghdouché. Tam so me naučili pomena katoliških praznikov," pojasnjuje.

"Maghdouchéjci so se vsakič, ko so se odpravili iz vasi, pokrižali z besedami: 'Vate zaupamo, Mati Božja!'. V Gospodovem varstvu po Marijini priprošnji so se odpravili na pot in se ji zahvaljevali za njeno varstvo, zlasti na težkih poteh," dodaja.

Blizu vasi se nahaja svetišče Gospe Mantarske na mestu, ki naj bi ga po ljudskem izročilu obiskala sama Marija in Jezus. Še danes je pomemben kraj češčenja za katoličane melkitskega obreda iz Libanona.

Za Basselovo rešitev je goreče molila tudi njegova mati. "Ko je nastopil ta uničujoč potres, je Devici Mariji obljubila, da se bo, če se njen sin varno vrne iz Turčije, bosa odpravila iz vasi v svetišče in skupaj z mano na kolenih vstopila v jamo. Ko sem prišel domov, je izpolnila svojo zaobljubo," pravi.

Maghdouchéjci so ga ob vrniti toplo sprejeli. Njemu v čast in v Gospodovo slavo so zvonili celo cerkveni zvonovi. Basselu pa je največ pomenilo to, da je končno spet lahko objel svoja dva otroka in ženo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.