In nekega večera sem si rekla: "Prav, naj bo. Saj me res zanima, kakšna je." Prižgala sem torej prvo epizodo prve sezone.
Vse se je odvijalo precej počasi. Nisem poznala likov. Obsedena ženska bi lahko bila Marija Magdalena, bogataš pa cestninar Matej. Pretepač in ribič Simon bo nekoč Peter. Vsaj farizeja Nikodema na srečo pokličejo po imenu.
Pravzaprav me nobena od njihovih zgodb ni zanimala. Ker niso bili Jezus. Minilo je že pol prve epizode, Jezusa še vedno ni bilo na spregled. "Kakšna hecna serija o Jezusu," sem si mislila: "Brez Jezusa!"
Dan je bil dolg. Na kavču je bilo udobno. In dogajanje na zaslonu me je dolgočasilo. Oči so se mi zapirale kar same! Zdramila sem se ob odjavni špici, pogledala moža, da bi mi na kratko povzel, kaj sem zamudila, pa je dremal tudi on. Naslednji vikend se je scenarij ponovil. Sklenila sva, da Izvoljeni niso za naju.
Vem, da ne zveni ravno kot dobro priporočilo za ogled. In tega ne bi delila z vami, če ne bi v pogovorih naletela na kopico ljudi, ki so ostali pri prvi epizodi, ker jih je dolgočasila. Morda ste tudi sami eden od njih.
Sedaj sem pogledala vse sezone vseh treh epizod, intervjuje z ustvarjalci in še kopico dodatnih vsebin iz ozadja snemanja.
In kar se je zgodilo vmes, je moja prijateljica, ki me je tako vztrajno nagovarjala, naj gledam naprej, da sem popustila. Preskočila sem prvo epizodo, med katero sem vedno zaspala, in poskusila z drugo. Tudi v tej ni kaj dosti Jezusa, priznam. A do takrat sem se že privadila, da bistvo serije ni Jezus, temveč to, kako se njegova navzočnost dotakne življenj vseh, ki ga srečajo. Vseh izvoljenih.
Tudi mene.
Ker nima vsak v življenju takšne prijateljice, vas bo morda spodbudil ta zapis. Dajte Izvoljenim (še eno) priložnost.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
