Kako bi se odzvali na novico, da bo vaš otrok živel največ nekaj dni po rojstvu? Večina med nami bi verjetno padla v obup, žalost, jezo in se osredotočila na tragedijo.
Njeno srce bo utripalo, pa četudi v drugem telesu
Morda pa bi se kdo od nas odzval kot Keri Young in takoj pomislil na druge otroke, ki bi lahko živeli s pomočjo organov našega otroka.
Kerijin mož Royce je na Facebooku zapisal: "Trideset sekund po tem, ko nama je zdravnik rekel, da najina hčerka nima možganov, je Keri med strašnim jokom dvignila pogled in vprašala: če bo umrla po devetih mesecih nosečnosti, ali lahko darujeva njene organe?"
Youngova, ki sta takrat že imela dveletnega sina, sta decembra 2017 izvedela, da ima njuna še nerojena deklica anencefalijo, torej da se njeni možgani in lobanja ne razvijajo skladno z drugimi deli telesa. Otrok v tem stanju se rodi mrtev ali živi največ nekaj dni.
Keri je bila vedno na strani življenja, zato si je ne glede na vse želela deklico donositi. Odločno je zavrnila možnost zgodnjega poroda.
Zanimivo je, da se je s prijatelji pogovarjala o svojih pogledih na še nerojene neozdravljivo bolne otroke le nekaj mesecev pred hčerino diagnozo.
"Vsi smo se strinjali, da smo za življenje v vseh življenjskih obdobjih. Sama sem tedaj rekla: če bi bila jaz v tej situaciji, bi si želela, da bi moj otrok živel in bil zdrav čim dlje. Če to pomeni, da ga nosim 40 tednov, bom to storila. In s praktičnega vidika – organi! Radostila bi me misel, da bi srce mojega otroka še vedno bilo, pa četudi v drugem telesu," je povedala.
Je slutila, da se bodo te besede kmalu uresničile v njenem življenju?
Zaposlena deklica
Dan po ultrazvoku se je par srečal z organizacijo za darovanje organov, da bi se posvetovala o možnostih darovanja organov njune punčke. Izvedela sta, da bi deklica lahko darovala srčne zaklopke, ledvice, jetra in morda trebušno slinavko.
Čeprav sta Keri in Royce vedela, da so deli telesa njune hčerke neprecenljivi, je bila novica še vedno zelo boleča. Šele ko sta se srečala z duhovnikom, sta spoznala, kako dragoceno bo v resnici dekličino kratko življenje. Rekel jima je: "V svojem 24-urnem življenju lahko vajina hči reši petdeset življenj. Bo zelo zaposlena punca."
Po tem srečanju sta se Royce in Keri dokončno odločila: svoji hčerki želita podariti vsako sekundo njenega življenja. "Nadaljujeva z nosečnostjo," je tedaj rekla Keri. "Deklica bo živela, pa naj bo še tako kratek čas. Dala bo vse, kar lahko, in naredila več v svojem času na zemlji, kot sem jaz kadarkoli."
Youngova sta verna, vendar njuna izbira ni temeljila le na verskih prepričanjih. Kljub številnim dvomom je bila to stvar, za katero sta čutila, da jo je treba narediti. "Gre za življenje. Vsi ga imamo. Vsakdo si ga zasluži," je dejala mamica.
V 37. tednu nosečnosti sta se Youngova odpravila v porodnišnico, saj Keri ni več čutila otrokovih premikov. Zdravniki niso našli dekličinega utripa, zato njeni organi niso bili več primerni za darovanje. Keri so pripravili na porod, da bi družini omogočili še zadnje trenutke z deklico. Youngova sta se odločila, da bosta svojo hčerko poimenovala Eva, kar v hebrejščini pomeni življenje ali tista, ki daje življenje.
Le nekaj minut po rojstvu pa so prejeli klic, da deklica vseeno lahko daruje oči. Youngova sta bila presrečna, da bo deklica nekomu omogočila, da bo videl svet.
Evina zgodba je imela neverjeten vpliv na družino Young. Čeprav vsak dan močno pogrešajo svojo hčer, njeni starši ne morejo zanikati pomena njenega drobnega življenja in njenega vpliva na svet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
