Vedela sem, da se nekaj dogaja, ko se mi je začelo megliti pred očmi in so mi misli tekle druga mimo druge. Komaj sem ujela eno in jo zadržala dovolj dolgo, da sem jo lahko izrekla. Začutila sem, da me začenja grabiti panika, želela sem oditi in se skriti. Bila sem jezna. Čutila sem, da nisem razumljena.
Kar veliko časa potrebujem, da priznam svoja negativna čustva, in moje počutje se je z vso močjo razvilo v pravo nevihto. Višek je dosegel besedni spopad z možem.
Skušala sem ga hitro končati in oditi, saj sem se z vsemi svojimi čustvi počutila skrajno neprijetno. Mož me je opozoril, da je moja taktika umika nezrela in da bo samo podaljšala prepir, ne da bi karkoli rešila. Nejevoljno sem priznala, da ima prav. Ostala sem, ne vedoč, kako bi se to lahko dobro končalo.
Nikoli se nisva tako prepirala, zato mi je bilo neprijetno in mučno, nisem si znala predstavljati, kakšna bi lahko bila rešitev. Nenadoma je mož prekinil to, kar je odločno poudarjal, in se ustavil.
Prepričana sem, da je nenadoma spregovoril Sveti Duh, in moj mož mu je milostno prisluhnil, saj so njegove naslednje besede spremenile vse. Pogledal me je in v povsem spremenjenem tonu nežno rekel: "Vem, kakšno je tvoje stališče. Ni ti treba še enkrat pojasnjevati. Toda rad bi razumel, zakaj tako misliš? Od kod to izvira?"
Ko sem mu začela pojasnjevati, zakaj se z njim ne strinjam, mi je počasi postajalo jasno, zakaj se mi to zdi tako pomembno. Prej tega ne bi znala izraziti, toda ko sem začela govoriti, se je vse povezalo in izbruhnilo iz mene v eni sapi. Možu sem lahko zaupala svoje izkušnje iz odraščanja in kako so te oblikovale moje sedanje misli in močne občutke.
Zjokala sem se, vendar je bil to miren in zdravilen jok, ne pa razočarane in prizadete solze, ki so mi le nekaj minut prej tekle po licih. Počutila sem se slišano, razumljeno in ljubljeno. Nato sem isto vprašanje zastavila njemu in zaupal mi je, kaj je oblikovalo njegova stališča. Ker sem se počutila slišano, sem mu z veseljem prisluhnila in razumela, kaj mi sporoča.
Nobeden od naju ni spremenil svojega mnenja o obravnavanem vprašanju, vendar sva bila nenadoma spet člana iste ekipe. Rada se imava, to sva vedela in čutila, čeprav nihče ni prestopil na drugo stran in si premislil.
Ta izkušnja naju je naučila veliko o tem, kako se bova v prihodnje prepirala, ob tem pa bi rada izpostavila tri najpomembnejše točke, ki sva se jih naučila.
1Najpomembnejši je primeren čas
Prvič, prepirala sva se ponoči, ko sva bila oba že povsem izčrpana. Primeren čas za prepir je najpomembnejši in zaradi najine slabe izbire se je pogovor sprevrgel v kričanje, namesto da bi razvila ljubečo in razumno razpravo.
2Ne odlašajte
Drugič, s tem prepirom sva odlašala ali pa sva imela drobna nesoglasja o tej temi, nato pa obupala in pogovor večkrat preložila za nekaj tednov. To je še povečalo napetost in ni ničesar rešilo, kar je še poslabšalo stvari, ko sva se končno odločila, da se o tem pogovoriva. Naučila sva se, da pomembnih pogovorov ne smeva odlašati.
3Drug drugemu pomagajta, da se bosta počutila razumljena
In nazadnje sva spoznala: ne glede na to, kako veliko ali majhno je vprašanje, o katerem se ne strinjava, je najpomembneje, da se čutiva razumljena. Do sklepa in rešitve sva prišla veliko hitreje in z manj napora, ko sva drug drugemu dovolila, da izraziva, kaj naju spodbuja v osebnem prepričanju.
Ugotovila sva tudi, kako poznavanje teh stvari ne zagotavlja vedno, da bova v skladu z njimi tudi ukrepala. Še vedno vse prepogosto izbirava neprimerne trenutke za pogovor ali predolgo čakava, da se soočiva z določenim problemom. In zagotovo se še vedno spuščava v razprave s prepričanjem: "Jaz imam prav, ti pa ne. Hočem le, da to končno priznaš, presneto!"
Obenem pa hitreje ugotoviva, da s svojim pristopom delava napako. Včasih se začneva brezglavo prepirati in nato eden od naju reče: "O tem se raje pogovoriva zjutraj", ali "Preden se o tem pogovoriva, moram nekaj pojesti", ali pa "Ves čas ponavljava iste stvari, poskušajva ugotoviti, kaj se v resnici dogaja". Korak za korakom ugotavljava medsebojne razlike na bolj učinkovit in ljubeč način. Hvala, Sveti Duh!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
