Teresa, upokojena zdravnica iz Španije, se je januarja odpravila na potovanje v Indijo.
Toda že dan po prihodu v Mumbaj jo je zadela možganska kap, zaradi katere je padla v komo.
V kritičnem stanju
Zdravniki so stopili v stik z njenima otrokoma, sinom Arturom in hčerko Aitano, da bi ju obvestili o kritičnem položaju njune matere. Aitana, ki je prav tako zdravnica, je na podlagi izvidov indijskih zdravnikov hitro ugotovila, da je stanje zelo resno.
Z bratom sta se takoj odpravila v Indijo. "Takoj, ko sem jo videla v postelji na intenzivni negi, sem vedela, da se ne bo zbudila," se spominja Aitana. "Predvajali smo ji pesmi Louisa Armstronga, klasično glasbo, glasove prijateljic, ki so ji pošiljale besede podpore ... Brez odziva," dodaja.
Želja po darovanju organov
Po šestih dneh v komi je Teresa 11. januarja umrla. Zdravniki so potrdili možgansko smrt.
Takrat sta njena otroka obvestila zdravnike, da želi njuna mati darovati svoje organe. To je bila njena želja že od nekdaj, in čeprav jima je bilo težko, sta ustregla njeni volji.
"Indijski zdravniki so bili zelo presenečeni, ko sem jim to povedala, kot da je to čudno. Povedala sem jim, da je v Španiji darovanje zelo normalno," pravi Aitana.
Teresina pljuča, jetra in ledvice so nazadnje dali štirim indijskim pacientom, medtem ko so srce dali libanonskemu državljanu. Skupaj je Teresa rešila pet ljudi. Uporabili so tudi njene kosti in kite.
Gesta postane novica
Aitana pravi, da sta z bratom prejela posebno priznanje, ker je Teresa postala prva neazijska darovalka Azije in druga tujka, ki je darovala organe v Indiji.
Zgodba Teresine družine, ki je izpolnila njeno željo v kraju, kjer skoraj nihče ne daruje svojih organov, je odmevala na naslovnicah indijskega tiska.
Nevrokirurg dr. Sudheer Ambekar, ki je bil v bolnici odgovoren za Tereso, pravi, da bi se morali ljudje zgledovati po družini, ki je brez obotavljanja darovala organe svojca popolnim neznancem v tuji državi. "Pokazali so, kako človeštvo ni omejeno na geografske meje," dodaja.
Prisrčna hvaležnost
Aitana se spominja, kako so se v bolnišničnem dvigalu in hotelu ljudje ustavljali, da bi se ji zahvalili.
Hvaležnost, s katero so v Indiji sprejeli njuno prijazno gesto, je tisto, kar njo in njenega brata v teh težkih trenutkih še najbolj tolaži, kot tudi seveda pet življenj, ki jih je njeni mami uspelo rešiti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
