J. R. R. Tolkien je preživel nekaj najtemnejših obdobij v zgodovini človeštva. Boril se je v prvi svetovni vojni, preživel epidemijo španske gripe, prestal veliko gospodarsko krizo in bil priča grozotam druge svetovne vojne. Sredi vsega tega je imel Tolkien navado, da je vsak dan obiskoval sveto mašo.
Njegov običajen dnevni urnik se je začel zgodaj zjutraj, ko se je s sinovoma Michaelom in Christopherjem ob 7.30 s kolesom odpravil k maši v domačo župnijsko cerkev svetega Alojzija. Po maši so se s kolesom odpravili domov, kjer so se okrepčali z zajtrkom, ki jim ga je pripravila njegova žena Edith.
Ko je imel sin Michael osebne težave, ga je Tolkien spodbujal, naj črpa moč v evharistiji, in mu razlagal, kako je evharistija v temnih časih ohranjala njegovo vero.
Iz teme svojega življenja, tako zelo razočaran, ti postavljam pred oči edino veliko stvar, ki jo lahko ljubiš na zemlji: Najsvetejši zakrament ... Tam boš našel ljubezen, slavo, čast, zvestobo in pravo pot vseh svojih ljubezni na zemlji.
V drugem pismu Mihaelu je znova izpostavil to dejstvo in pojasnil, kako je vsakdanja sveta maša pomemben sestavni del njegove vere.
Edino zdravilo za vero, ki peša, je sveto obhajilo. Čeprav je vedno Eden in edini, popoln, dovršen in nedotakljiv, Najsvetejši zakrament ne deluje popolnoma in enkrat za vselej v nobenem od nas. Tako kot mora biti naša vera neprestana in mora rasti z vajo. Največji učinek ima pogostost. Sedemkrat na teden nas bolje nahrani kot sedemkrat v daljših presledkih.
Tolkien je pozneje postal eden najbolj priljubljenih avtorjev vseh časov, velik del njegovega ustvarjalnega zagona pa je bil posledica njegovega zaupnega odnosa z Jezusom, ki je pod podobo kruha in vina navzoč v evharistiji.
Sredi teme je Tolkien videl luč Sina in ta svetloba mu je vlivala trajno upanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
