5 najpogostejših mitov o psihoterapiji

Mnogi ljudje ne razlikujejo med posameznimi poklici na področju duševnega zdravja. Psihiater, psiholog, psihoterapevt, terapevt ... Ti poklici se pogosto zlijejo v enega, kot tudi imena duševnih kriz, motenj in bolezni.

Žal se še prevečkrat zgodi, da ko nekomu predlagamo posvet s psihologom, v odgovor slišimo: "Psiholog? Ali morda takoj v norišnico?"

O psihoterapiji obstaja veliko mitov, ki demonizirajo to vrsto strokovne podpore in ljudi, ki jo nudijo. Najpogostejši so:

Mnogi psihoterapijo povezujejo z razkrivanjem najslabših delov sebe in svojega življenja, predvsem tistih, ki se jih sramujejo. Po njihovem je kot operacija brez anestezije in kirurgove empatije, ki bolne organe neusmiljeno obsoja.

Če smo v življenju slišali veliko kritik, nam je v zrelih letih že ob misli, da bi nekomu povedali o svojih neuspehih, neprijetno. V resnici pa v terapevtski ordinaciji ni prisile. Stranka govori samo o tem, o čemer sama želi govoriti. Ob tem s terapevtom gradi odnos, ki temelji na zaupanju.

Terapevt lahko opozori na nedoslednosti, luknje v naših zgodbah in stvari, ki nam ne služijo. Ni pa sodnik, ki bi nas ocenjeval in obsojal. Strokovnjak nam stoji ob strani, da nas podpira na poti k bolj polnemu, vrednemu življenju.

Lahko dobimo vtis, da psihoterapevt gleda skozi nas. Ne smemo pozabiti, da je le človek, ki zna pozorno poslušati, pozna mehanizme, ki se odvijajo v človeški psihi, in ima sposobnost združevanja dejstev, povezovanja naših preteklih izkušenj s trenutnimi težavami. Je oseba, ki nam pomaga videti, kako naša dejanja hranijo težave, s katerimi se soočamo.

Psihoterapija človeku ne odvzame razuma, temveč mu vrne sposobnost urejanja lastnega življenja v skladu z najglobljimi vrednotami. Certificirani specialist, ki je poznan v svoji stroki, ni šarlatan, ki uporablja tehnike psihomanipulacije. Če kadarkoli začutimo, da nezdravo vpliva na naše življenje, lahko s psihoterapijo tudi prekinemo.

Me bo psihoterapija spremenila na način, ki si ga ne želim? Občasno slišimo zgodbe o tem, da se je po terapiji kdo ločil ali pa pustil službo. V znanosti so takšni posamični primeri poznani kot "anekdotični dokazi". Poleg tega se lahko tudi zgodi, da pravih motivov, ki stojijo za temi odločitvami, v resnici ne poznamo.

S psihoterapijo lahko dosežemo tiste dele nas samih, ki smo jih skrivali, tako pred seboj kot pred svetom. Ob takih odkritjih lahko najdemo več poguma in spontanosti. Ne postanemo drugačni, ampak si damo priložnost, da se namesto kronične žalosti in osamljenosti v nas vzbudita veselje in prijateljstvo.

Psihoterapija nam ne jemlje identitete. Pomaga nam ustvariti skladno in bolj objektivno podobo o sebi in s tem vodi do boljšega odnosa s samim seboj. S tem si lahko ustvarimo novo zgodbo o svojem življenju, ki je bližje resnici kot pripoved, ki smo si jo pred tem ustvarili zaradi negativnih izkušenj.

Če nas je nasilje ali zavračanje v preteklosti prepričalo, da "sem nihče" ali "ne morem biti ljubljen", nam psihoterapija pomaga razumeti izvor takšnih prepričanj, žalovati za izgubami in graditi vsakdanje življenje, v katerem odkrivamo lastno vrednost in kjer je prisotna ljubezen.

To je drzno in nevarno mnenje, ostanek gnostične herezije, ki ločuje telo in dušo in zavrača vse človeško. Jezusovo rojstvo in celotno njegovo zemeljsko življenje kažeta, da Božja pomoč prihaja ravno prek drugega človeka.

Dejstvo, da doživljamo duševne krize, ne pomeni, da imamo šibko vero. Pričakovanje, da se bo zgodil čudež, včasih povzroči več škode kot koristi, recimo tedaj, ko se borimo z odvisnostjo ali samomorilnimi mislimi. To so simptomi, ki zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč.

Prepričanje, da je iskanje pomoči znak nezadostne trdnosti značaja, lahko uniči življenje ne le nam samim, ampak tudi našim bližnjim. Depresija se lahko prikriva leta in obenem terorizira vso družino. V takšnih situacijah se nam zdi, da junaško prenašamo svojo usodo z vsakodnevnim bojem za preživetje, v resnici pa se naše duševno stanje odraža na vseh bližnjih.

Težko si predstavljamo, da bi se človek z diagnozo majhnega tumorja odločil, da se ne splača začeti z onkološkim zdravljenjem; češ, da če še ni potrebno klicati rešilca, najbrž ni tako hudo. Na žalost lahko čakanje privede do situacije, ko ne bomo mogli niti prositi za pomoč.

Nasprotno: iskanje pomoči odraža zrelost in prevzemanje odgovornosti zase, kot tudi spoznanje, da okrevanje od duševnega trpljenja največkrat ni mogoče samo od sebe.

Seveda moramo pri tem izbrati dobrega strokovnjaka. Včasih bomo morali obiskati več ordinacij, preden najdemo tisto, v kateri se bomo končno dobro počutili. Vendar ne smemo pozabiti – za naša življenja gre!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.