Letos sem novo leto začela z malo drugačno zaobljubo – začela sem vsakodnevno pisati dnevnik hvaležnosti. Ne gre za velike reči, temveč za preproste vsakodnevne radosti, na katere pa se moram zavestno spomniti.
Že dolgo se mi zdi, da je v življenju najbolj pomembna perspektiva, s katere strani pogledamo na problem ali pa tudi na dosežek. To se velikokrat pokaže pri vzgoji. Vsak starš se sooči z neuresničenimi otroškimi željami, vendar je od naše reakcije odvisno, ali bo iz tega nastal dragocen spomin ali dramatična izkušnja.
Vaja iz hvaležnosti
Če vprašate mojega moža, sem po naravi precej črnogleda, sama pa vedno pravim, da sem realistična. Prav zato sem začela svojo vajo v hvaležnosti, saj je res, da je hvaležnost brez vaje podobna veri brez dejanj – preprosto ni živa, kot piše avtorica Brené Brown v knjigi Darovi nepopolnosti.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da iz radosti življenja prihaja hvaležnost, velja ravno obratno. Čim bolj se začnemo zavedati dobrih stvari v našem življenju, tem bolj v našo sredo kličemo radost. Prav neverjetno je, kako lahko uvedba preprostega dnevnika hvaležnosti vpliva na kvaliteto življenja.
Ti drobci, ki si jih zapišemo, ali tisti, ki se ohranijo le v našem spominu, so tisti, ki postanejo najbolj dragoceni spomini. Gre za preproste stvari, kot so sprehod po soncu, kava z možem, družabna igra z otrokom, ki pa dajejo našemu življenju vrednost in smisel.
Hvaležnost premaga strah
Tudi v trenutkih strahu in ko se počutimo nezadostne, ko trpimo zaradi vsakršnega pomanjkanja, pomaga, če si zavestno prikličemo v spomnim te drobne radosti. To bo strahu odvzelo njegovo moč in vsemogočnost in v drobno razpoko bo posijal žarek upanja.
Tudi tu pomaga sprememba fokusa. Težave s tem ne odpravimo, ampak spoznamo, da to ni edina pot, najdemo lahko drugačen izhod, na katerega prej sploh nismo pomislili, ker smo bili v krču strahu. Kajti vedno bo tu fantazma pomanjkanja, da nismo dovolj dobri, nimamo dovolj denarja, nimamo dovolj časa, toda to vodi le v neizpolnjeno življenje, kot piše Brownova. Zato moramo zavestno stopiti stran in začeti razmišljati o zadostnosti. Ker smo si dovolj in ker imamo dovolj. Če se le ne prepustimo strahu, da nas vodi.
Drobne otroške hvaležnosti
V prihodnosti si želim, da bi podobno vajo hvaležnosti delali tudi z otroki, saj se mi zdi to odlična priložnost, da kdaj pa kdaj pokukamo v njihov notranji svet, kar je za starše čudovito darilo. V svojih zahvalah so zelo pristni in iskreni, kar lahko včasih pomeni, da so hvaležni za nogomet s prijatelji, za kos torte ali novo majico, toda včasih pridejo na plan tudi njihova globlja spoznanja. In to so lahko za celo družino trenutki preloma, ko se resnično začnemo bolj zavedati vseh milosti, ki smo jih deležni.
In še nekaj sem spoznala ob pisanju dnevnika, največkrat sem hvaležna za odnose, za ljudi, ki so okrog mene, ki so tu zame, ki me podpirajo, so moj zgled in opora. Čeprav brez materialnih dobrin ne moremo, zavzemajo v naših mislih veliko preveč časa. Veliko koristneje je, če te misli namenimo otrokom, zakoncu, staršem in drugim, ki so nam pomembni, ter jim to tudi pokažemo.
