V današnji družbi se od prvega dne, ko postaneš mama, nekaj meri. Najprej tedni nosečnosti, velikost trebuha, centimetri rasti, mililitri plodovnice, srčni utripi. Pri porodu pogostost popadkov, srčni utrip mame in otroka, odprtost porodne poti. Po rojstvu število podojev, polulanih in pokakanih plenic, mililitrov popitega mleka, gramov in centimetrov rasti.
Tudi pozneje se merjenje nadaljuje. Napredovanje se meri z raznimi testi in merili.
Vseeno se zdi, da se slika tega, kar naj bi dokazovalo moje kompetence in vrednost mojega materinstva, zamegli. Naj to, kako dobra mama sem, merim s številom otrok, s številom dni, mesecev in let dojenja? Kolikokrat na noč sem vstala in poskrbela za otroke? Naj to, da moji otroci uspevajo, dokazujem z njihovim šolskim uspehom in dosežki na različnih področjih udejstvovanja? Naj se hvalim s svojo (ne)točnostjo? Naj beležim, koliko ur presedim ob otrocih ob njihovih šolskih zvezkih in knjigah? Kolikokrat sem šla na govorilne ure in roditeljske sestanke? Koliko obrokov sem jim postregla? Kolikokrat smo šli na kakšen hrib? Kolikokrat sem jih peljala v glasbeno šolo, na trening, k specialistu?
Včasih padem v skušnjavo, da bi mojo vrednost določalo mnenje otrok: koliko žepnine jim namenim, koliko ur jim dovolim preživeti na elektronskih napravah, po številu sladkarij, ki si jih lahko privoščijo v moji prisotnosti. Sama bi se še največkrat rada potrkala po prsih zaradi števila prebranih knjig za lahko noč, po salvah smeha, ki se včasih sprožijo v moji družbi, po številu zapetih pesmic, plesov v kuhinji.
V minulih dneh smo neštetokrat slišali: Mama je ena sama. Edinstvena, nenadomestljiva oseba, ki se je spominjaš po tisočih niansah in si v najranljivejših letih z vsem telesom srkal njeno prisotnost in ljubezen. Sama se moram večkrat spomniti na svojo esenco – bistvo. Da preprosto sem in da je to dovolj. Kdaj pa se zavem, da je blagoslov, da preprosto sem?
Ko se dobro naspim. Ko v miru in z užitkom pojem hranljiv in okusen obrok. Ko v miru in tišini uživam v poslušanju glasbe in branju knjige. Ko lahko uživam v razgledu na dolino in poslušam ptičje petje.
Moja mama me je neštetokrat zjutraj peljala v šolo ali na vlak, da nisem zamudila. A najbolj si bom zapomnila trenutke, ko se je na poti v bolnišnico k bolni stari mami znala ustaviti na bencinski črpalki in si v vročem dnevu skupaj z nami privoščiti sladoled. Tudi sama bi rada znala ne le žrtvovati se, hiteti na pomoč k bližnjemu, ampak zaznati pri sebi rdeče alarme, da moja notranja moč pojenja in da moram obnoviti zaloge energije.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
