Vsak veliki petek smo blagoslovljeni, da lahko poslušamo pripoved o trpljenju iz evangelija po Janezu. Kristusov pasijon nam ponuja vzorec za rast v svetosti in izzive, ki jih ta prinaša.
1SPREOBRNJENJE SE ZGODI NA RAVNI ŽELJE
Ni naključje, da prve besede, ki jih Jezus izreče v pasijonski pripovedi, odzvanjajo Jezusove uvodne besede na začetku evangelija po Janezu. V pasijonu Jezus reče Judi ter skupini vojakov in stražarjev: "Koga iščete?" Na začetku evangelija Jezus vpraša učence Janeza Krstnika, ki so prišli k njemu: "Kaj iščete?" Odgovor je v obeh primerih enak: "Jezusa Kristusa."
Zakaj Jezus postavlja to vprašanje? Ker se spreobrnjenje, ki ga potrebujemo, zgodi na ravni želje. Ne moremo sprejeti skrivnosti pasijona, če ne prepoznamo svoje najgloblje želje in priznamo, da vse naše hrepenenje kliče po tem Človeku, ki je za nas pripravljen umreti na križu.
Želja je dar, dan od Boga, da bi lahko spoznali, kdo je Jezus, in razumeli namen, zaradi katerega živimo. Toda ali si dovolj želimo Boga? Ena od sester skupnosti svete Terezije Deteta Jezusa pripoveduje zgodbo o duhovnem pogovoru svetnice z drugo sestro iz njenega Karmela, ki je "do skrajnosti zagovarjala zahteve Božje pravičnosti" in se izogibala neskončnemu Božjemu usmiljenju.
Ko se je Terezija v pogovoru znašla v slepi ulici, ga je sklenila z besedami: "Sestra, če hočeš Božjo pravičnost, boš dobila Božjo pravičnost. Duša dobi natančno to, kar pričakuje od Boga."
2SOOČANJE Z NIČEVOSTJO GREHA
Jezus v evangeliju izjavlja: "Jaz sem luč sveta, Jaz sem kruh življenja, Jaz sem dobri pastir, Jaz sem vstajenje in življenje ...". In ko Božji Sin na zaslišanju pri velikem duhovniku še naprej razglaša ta božanski JAZ SEM, Simon Peter, ki stoji le streljaj stran, javno razglasi svoj jaz NISEM! Ironično nasprotje razglašanja in zanikanja simbolizira našo zapuščenost v grehu.
Sveta Katarina Sienska nam daje dober napotek:
To je zdravilo za strah: da mi, bitja, spoznamo, kako sami od sebe nismo nič, da poleg tega nenehno počnemo ta nič, ki je greh, in da je vse drugo, kar imamo, od Boga. Ko spoznamo sami sebe, spoznamo tudi Božjo dobroto do nas.
Simon Peter je to storil. Čeprav je dejansko storil enak greh kot Juda Iškarijot, Peter ni dovolil, da bi ga njegovo zanikanje spravilo v obup. Bolj se Peter zares zaveda niča, ki ga ima zunaj Boga – jaz nisem! –, bolj si želi Vsega, kar je mogoče najti samo v Jezusu Kristusu. Peter bo svoje trojno zanikanje odpravil tako, da bo vstalemu Jezusu trikrat rekel: Ti veš, da te ljubim!
3SKUŠNJAVA IN NIHANJE
Janezova namerna vključitev podrobnih navodil o vstopanju in izstopanju Poncija Pilata iz pretorija – omenjeno je približno sedemkrat – simbolno predstavlja omahovanje in neodločnost, ki ju pogosto občutimo v sebi v odnosu do Jezusa.
Skušnjava, da bi nas svet in naše lastne predstave o stvareh zamajale, nas ovira pred Resnico. Vendar Pilat postavi vprašanje: "Kaj je resnica?" Morda to vprašanje ni cinično, temveč iskreno.
Kajti Pilat je tudi tisti, ki zapoveduje: "Glejte, človek!" Jezus Človek predstavlja človeka Adama – brezgrešno, popolno Stvarnikovo podobo, postavljeno na zemljo, da bi bila vir življenja in človeške popolnosti.
Pilatov poziv oznanja: "Poglejte, kaj ste storili človeški naravi – mučeni, zaničevani, kronani s posmehom. To je človek storil samemu sebi. In ta človek – ki je Bog – vse to prevzema nase. To je tisti, v katerem celoten človeški rod najde svoje zveličanje." Zdaj imamo priložnost, da skušnjavo nadomestimo s prepričanjem.
Pilat tudi izjavi: "Glejte, vaš kralj!" Kar pomeni, da moramo s prestola spraviti sami sebe, središče vesolja. Resnica nas prevzame in preoblikuje tisto, kar bi bilo sicer težko rešljivo, v trenutku, ko se premaknemo, da bi gledali svojega Kralja, namesto da trmasto ostajamo v lastnih mislih in razumevanju.
4SVETOST POMENI PRIPADNOST
Na veliki petek smo združeni z Jezusom v njegovi agoniji: "agon Christi – Kristusov lastni boj na križu in v peklu proti satanovi odločni moči" (Bernanos). Koren besede agonija je agon, kar pomeni zbor. Agon je združevanje ljudi za tekmovanje ali preizkušnjo, boj ali borbo – zbor, katerega cilj je zmaga.
Ko Jezus s križa zapove: Glej, tvoja mati, nam Kristus predstavi Marijo kot poosebljenje Cerkve. Jezus nam daje svojo Mater, da bi bila naš način pripadnosti Bogu in drug drugemu. Krščanstvo je življenje. In "Marija je Mati vseh, ki so znova rojeni za novo življenje. Ona je Mati tistega, ki je Življenje, po katerem živijo vse stvari" (bl. Guerric iz Ignyja).
5SPREJEMANJE MILOSTI TRPLJENJA
Eden od vojakov je zabodel kopje v Jezusovo stran. "Milost vedno vstopi skozi rano," (J. Carron). Raje bi imeli svet brez trpljenja. Toda previdno. "Bolečino lahko poskušamo omejiti, … a ne moremo je odpraviti s sveta.
Prav tam, kjer se ljudje v prizadevanju, da se izognejo trpljenju, izmikajo vsemu, kar bi pomenilo trpljenje, … se zaženejo v prazno življenje, v katerem morda skoraj ni bolečine, a tem bolj otopel občutek nesmiselnosti in izgubljenosti," (Spe Salvi – Rešeni v upanju).
Pri pojavu apatije ne gre toliko za brezbrižnost kot za sovraštvo do trpljenja in njegove svetosti. "Ponižanje duš je apatija: izguba sposobnosti trpljenja," (Bernanos). Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli. Če si drznemo ohraniti pogled na prebodenega na križu, potem nas "premišljevanje človeške bede odvrne v smer Boga" (Simone Weil).
"Jezusove rane nam ponujajo izbiro: ali naj bomo obsojeni s tistimi, ki so mu zadali rane in prebodli stran, ali pa naj se pokesamo in vstopimo v odprto Kristusovo stran, da bi tam prebivali, saj je postala zatočišče počitka," (sv. Tomaž Akvinski). Kajti "Bog rani dušo – Sin je ta rana in s to rano se odpremo" (sv. Gregor iz Nise).
6ZDRUŽITEV Z BOGOM
Jožef iz Arimateje je prišel in vzel Jezusovo telo. To storimo pri svetem obhajilu.
Evharistija je tisto, kar je v svetu najbolj resnično. Zato jo moramo sprejeti brez zadržkov. Ko ga mučijo dvomi, tesnoba, težave duše in telesa, sredi najhujšega vznemirjenja uma in duše, bo odrešen. Hostiji se ne smemo odpovedati takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno; nasprotno, prav takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno, se moramo hraniti s Hostijo in se zanašati na slovesne in ponavljajoče se Gospodove obljube.
Kajti "sorazmerno s tem, da Bog ne potrebuje ničesar, človek potrebuje občestvo z Bogom" (sv. Irenej).
7BUDNOST SRCA
Jezusa so položili tja, ker je bil grob blizu. Grob je v resnici tabernakelj – je kraj češčenja, kajti "ko se je Kristus mudil v grobu, je njegova božja oseba še naprej ostala zedinjena tako s svojo dušo kakor s svojim telesom" (KKC 630). Ne glede na to, kako bedne in obupne so naše okoliščine, nas navzočnost Jezusa Kristusa v grobu vabi k upanju. Prišli smo do skale groba, ki je dosegla dno:
Vsaka vnaprej določena oseba je vsaj enkrat v življenju mislila, da se utaplja in da je dosegla dno. Utvara, da nam je bilo naenkrat vse odvzeto, občutek popolne izpraznjenosti, je božansko znamenje, da se, nasprotno, zdaj šele vse začenja.
Ta smrt, s katero se soočamo v Kristusovem grobu, nas uči, kako naj se soočimo s smrtjo. "Življenje človeškega bitja doseže izpolnitev skozi zaporedje mnogih smrti," pravi sveti Bazilij Veliki. In "resnična beda ubogih vodi samo k Bogu" (Von Balthasar). Ne pozabite: "Vsi pridejo h grobu utrujeni, žalostni in razočarani ... stran pa stečejo!" (mati Elvira Petrozzi).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
