Vprašanje staršev:
Z možem sva vse življenje vpeta v župnijsko življenje, kjer pomagava po svojih močeh. Najin 14-letnik se sodelovanju vedno bolj upira. Nama je žal in sva v stiski. Življenje v cerkvenem občestvu se nama zdi pomembno in normalno se nama zdi, da pomagaš. Misliva, da je treba včasih narediti za družbeno dobro, za Boga, za bližnje tudi kaj, kar ti ni všeč. Ne veva več, kako naj ga prepričava, da bi bolj sodeloval.
starša najstnika
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka
Mnogim staršem je žal, da najstniki s Cerkvijo prekinjajo sodelovanje. Najstnik se ne pusti več voditi po naših željah, temveč začenja ob ljudeh močneje upoštevati svoje občutke, pomisleke, opažanja, nestrinjanja, neskladja. Glede Cerkve pogosto navajajo težave v smeri sitnarjenja, dolgočasja, rigidnosti, grobosti …
Kljub temu, da vemo, da otroci pravilno doživljajo, pa se staršem zdi sporno, da ne sodelujejo. Nanje začnejo pritiskati, da mora biti prostovoljec, mu moralizirati, da je veliko prejel in da naj sedaj vrača, ...
Večinoma jih skrbi, da bo najstnik brez aktivnega sodelovanja v Cerkvi slabo odraščal, da bo zanemaril duhovni vidik, pa tudi to, kaj bodo rekli drugi. Če se teh strahov ne zavedajo, jim zožijo pogled, kar se odraža v pritiskanju, vzbujanju krivde, prelaganju lastnega občutka razočaranja na najstnike ipd. Vse to je čustvena manipulacija, ki škodi zdravemu razvoju.
Uporništvo in prevrednotenje naših vrednot je zanje normalno in zdravo. Za nas je pomembno, da se pogovorimo z drugimi odraslimi, ob katerih lahko nekoliko razširimo pogled.
Obvezno prostovoljstvo namreč nima prave vrednosti – dobra dela so večna le v luči veselja in iskrene predanosti. Z najstnikom je zato bolje ubrati strune iskrenosti in raziskovanja njegovega doživljanja, vrednot, prepričanj, iz česa so zrasle ter kaj on ceni, kam želi. To pomeni, da se moramo vanj poglobiti, ugotoviti, kaj ga moti, dolgočasi, vznemirja …
Na ta način bo tudi najstnik zmogel bolje razumeti sebe in se razvijati, obenem pa ga bomo bolje razumeli in začutili mi. Ob iskrenem zanimanju zanj bomo mladostništvo lahko skupaj izkoristili v smeri razvijanja zdrave in edinstvene identitete.
Prek zaupanega in čustveno čistega odnosa z nami bo lahko začutil tudi dragocenost prostovoljstva – na področju, ki bo veselilo njega.
Sanje marsikaterega starša so, da bi bili najstniki ukrojeni po nas, ampak to bi bilo čisto preveč dolgočasno. Oni so zato, da nas zbudijo iz spanja in poživijo ter obogatijo življenje. Odpoved moraliziranju in čustveni teži je velik starševski izziv.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
