Svetopisemske modrosti o tem, kako se starati in ne postati  “star”

V zahodnem svetu nas kultura "razpoložljivosti" in "dobičkonosnosti" vodi k prepričanju, da je starost obdobje odvisnosti in nezmožnosti. Vrednost posameznika je določena s tem, kako dobro deluje v družbi. Svetopisemska modrost pa starejše ljudi spoštuje. Medtem ko svet zatrjuje, da je starost nasprotnik, proti kateremu se je treba boriti, Sveto pismo razkriva nasprotno. Psalm 92 v 15. vrstici pravi o pravičnih: "Še v starosti rodijo sadove, ostanejo polni soka in zelenja."

Obstajajo stereotipi o starejših ljudeh, nekateri so pozitivni, drugi malce manj. Nekateri starejše opisujejo kot ljudi, ki se nenehno pritožujejo, ki so oblastni in nagnjeni h kritiki, zaradi česar se jih vsi želijo izogibati.

Po drugi strani pa se zdi, da so nekateri pravi blagoslov za svojo družino, prijateljski krog in župnijo. Kaj imajo ti, česar drugi nimajo? Kako se lahko v skladu z Božjim načrtom postaramo z dostojanstvom? Sveto pismo vsebuje besedila in zglede starejših ljudi, ki uspevajo v svoji veri in nam kažejo nekatere poti za dostojanstveno staranje.

To, kar verjamemo o svojem končnem cilju, oblikuje naš značaj in naše vsakdanje življenje. Evangelij po Luku izpostavlja 84-letno prerokinjo Ano, ki je ostala trdna v svoji veri in ni zapuščala templja, "ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu" (Lk 2,37). Lahko si predstavljamo, da je molila zase, za druge, za prihod Mesije in za zveličanje Izraela. Ohranjalo jo je upanje v izpolnitev obljube (prihod Mesije) in zaupanje, da jo bo Bog sprejel ob uri njene smrti.

Sveto pismo nam predstavlja več vzorcev starejših ljudi, ki so preizkušani in trpijo zaradi svojih šibkosti. V Rutini knjigi Naomi, katere ime pomeni "sladka", izgubi moža in nato še dva sinova, zato prosi za novo ime: Mara, kar pomeni "trpeča, zagrenjena". To kaže, kako zelo se počuti zapuščeno in celo obsojano od Boga. "Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo." (Rt 1,21)

Naomijino potovanje nas vodi k premisleku o pomenu starosti. Mladost nam prinese zdravje, prijatelje, imetje, potomstvo in upanje, starost pa nam mnoge od teh stvari postopoma odvzame. Lahko se počutimo prazne, osamljene in obubožane ter doživljamo tisoč majhnih smrti.

Toda Naomi se odloči za vero, tako da tvega nevarno potovanje v domovino. Bog jo bo znova napolnil po Ruti, njeni snahi, ki se bo poročila z Boazom, njenim "odrešenikom", ki naznanja Kristusa Odrešenika.

Naomi bo zmagala v svojem notranjem boju. Podobno kot ona smo tudi mi v času starosti poklicani, da se ne prepustimo ozkemu pogledu na življenje, temveč da verjamemo, kako ima Bog "načrte blaginje in ne nesreče, da vam da prihodnost in upanje" (Jer 29,11).

Ko se odločimo, da se bomo iz dneva v dan odrekali sami sebi ter vsej grenkobi in obžalovanju, se predamo Bogu in mu izkažemo zaupanje. On nato omogoči izpolnitev, kajti kot sta izkusila ostarela in neplodna zakonca Elizabeta in Zaharija, ko se jima je rodil prerok Janez Krstnik, "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37).

Stara zaveza večkrat poziva starejšo generacijo, naj poučuje mlajšo. Psalm 145 v 4. vrstici spodbuja vsako generacijo, naj naslednjemu rodu pove, kako lepa so Božja dela. Sharon W. Betters in Susan Hunt, avtorici knjige Dostojanstveno staranje, poudarjata: "Bog nikoli ne zapravi preizkušnje, izgube ali potovanja po puščavi. Nauke, ki nas jih osebno uči, deliti z drugimi, je izpolnjujoče."

Starost, živeta z razločevanjem in vero, nas usposablja, da pomagamo mlajšim generacijam prepoznati lepoto in pomen vsakega poglavja njihove lastne zgodbe, četudi se včasih zdi nepovezana.

Tako je morala prerokinja Ana ob Jezusovem darovanju v templju potolažiti Devico Marijo, ki jo je vznemirila Simeonova prerokba (Lk 2,35). Simeon ji pove, da bo njeno srce prebodel meč. Lahko si predstavljamo Anino sočutje do Marije in njene besede, s katerimi je želela okrepiti upanje mlade Device: gotovo jo je spomnila, da Gospod ni nikoli zapustil svetih Izraelovih žena in bo še toliko manj zapustil mater svojega Sina.

Kot prerokinja Ana, kot dobri starec Simeon ali Zaharija in Elizabeta, ki sta upala onkraj upanja, se lahko tudi mi odločimo za izpolnjujočo starost v milosti in ljubezni do Boga in bližnjega.

Navsezadnje premislek o zadnjem obdobju našega bivanja pred velikim srečanjem našega življenja (ko se bomo znašli iz oči v oči s Kristusom) pomeni, da se vprašamo: "Kako hočem živeti svoje potovanje v nebesa?" To pomeni tudi izrazitejše doživljanje vsakega trenutka našega kratkega obstoja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.