Bilo je na enem od predstavitvenih pogovorov knjige Na spletni prižnici. V Prlekiji, v kulturnem domu prijaznega kraja Sveti Tomaž, je cerkveni pevski zbor vešče in ubrano poskrbel za kulturni program dogodka.
Vsakih nekaj sekund se je na odru zaslišal sikajoč zvok, ki ni puščal dvomov. Nekdo potrebuje stalni dovod kisika. Ko sem se ozrl nazaj, sem opazil, da priročna jeklenka oziroma posoda s kisikom z značilno cevko stoji ob stolu gospoda, ki je igral na klaviature in skupaj z ženo vodil zbor. Tako smo se spoznali s Stankom in Stanko Pšak.
"Vztrajam in verujem, da bo nekoč boljše"
"Treba je vztrajati, ne glede na bolezen in vse. Pojem bolj težko, no, kak psalm pri maši tudi zapojem, ampak včasih je to že mučenje. Odvisno od dneva. Problem je priti že na kor, kamor vodijo strme stopnice. K maši se zato odpravim pol ure prej, med hojo počivam, si oddahnem. Imam super ženo, ki mi pripravi note in ostalo. Ampak vztrajam in verujem, da bo nekoč boljše," je pozneje razložil.
Nima pljučnega raka, ampak IPF – idiopatsko pljučno fibrozo oziroma brazgotinjenje pljuč. Že približno pet let. Na kliniki na Golniku so mu povedali, da rešitve ni, izboljšanja ne bo, ker je neozdravljivo. Pred novim letom je še šlo brez kisika, čeprav počasi, a vendarle. Potem je dobil covid pljučnico in gripo, od decembra mora biti 24 ur na dan priključen na kisik. Njegova pljuča delajo z okrog 40 odstotki zmogljivosti.
Stankin in Stankov Emavs
Vseeno pa orgla že 44 let, od tega je 34 let pri Svetem Tomažu, čeprav z ženo ne živita v tej župniji, ampak prihajata iz Ormoža. To so desetletja njunih svojevrstnih poti v Emavs – poti oznanjanja in razdajanja talentov, četudi je pevsko delovanje v zadnjih letih za Stanka bistveno bolj naporno. "Za svojo bolezen si nisem sam kriv. Nikoli nisem na primer kadil. A nikdar ne smeš obupati nad sabo, življenjem, nad tem, kar ti je Bog namenil," ohranja oče dveh hčera in dveh sinov upanje, vedrino in hudomušnost.
Kaj Stanka žene naprej?
Žena Stanka pa odprto pove: "Odkar je bolan, ga je bilo treba kar malce zbrcati v zadnjo plat, da se je premaknil. Cerkveni pevci pri Svetem Tomažu smo mu dokazali, da še zmeraj zmore in da ga potrebujemo. Brcanje pa se začne doma. Ne pustimo mu, da obsedi, obleži, 'teramo' ga. Doma skuha, čeravno težko in počasi, ampak naredi. Nihče pa ga ne priganja. Ko pridem iz službe, je kosilo na mizi. To je neprecenljivo."
Izmenjevanje in dopolnjevanje
Stanko in Stanka se pri dirigiranju in orglanju izmenjujeta in dopolnjujeta. Kakor pač kdo zmore, saj ima tudi Stanka težave – z rokami oziroma prsti. Pri obeh pa sta že od daleč opazna žar in zavzetost. "Tako padeš notri, da ne moreš ven. Niti ne siliš ven," se nasmeji Stanka.
"Nikomur ne privoščim te bolezni. Tudi neka zdravnica mi je rekla, da ni hujšega od tega, da človek ostane brez sape. Nikamor ne moreš, lahko si le doma in v bližnji okolici, dokler 'zdrži' kisikova jeklenka. Potem jo je treba napolniti doma. Vsak premik je procedura. Obisk stranišča, prhanje, vse traja. Vmes počivaš, se usedeš na školjko, banjo, počivaš več minut, loviš sapo. Spet in spet, iz dneva v dan. Če uspe zamenjava pljuč, je to rešitev," se Stanko, ki že desetletja deluje kot komercialist, sicer trenutno na bolniškem dopustu, zaveda tveganja.
"Poguma ne izgubljam"
Za uvrstitev na čakalno listo je treba biti najprej dovolj zdrav. Nato pa sledi čakanje na ustrezna pljuča. Mesec, leto, dve, tri … Nekateri novih pljuč ne dočakajo. "Upam, da sem se še pravočasno odločil. Poguma ne izgubljam. Živim iz dneva v dan. Tako je življenje, kot ti ga nameni Bog."
