Tanja in Miha Šušteršič sta skupaj že več kot pol življenja, saj sta par postala na začetku srednje šole, a o eni stvari se še ne moreta zediniti – postojnski zimi. Tanja, ki se je preselila iz Nove Gorice, trdi, da se na mraz in burjo ne bo nikoli privadila, Miha pa še upa, da se bo navdušila nad sprehodi po sveže zapadlem snegu.
V 16 letih zakona sta sicer prestala številne spremembe vremena in menjave letnih časov, njuni štirje sinovi, stari 14, 13, devet in tri leta, pa skrbijo, da ostajata prilagodljiva in pripravljena v vsakem vremenu.
Tega sta se naučila že pri skavtih, prav pa jima pride tudi na poklicni poti – Mihu kot profesorju matematike na Škofijski gimnaziji Vipava, Tanji pa kot pediatrinji v Zdravstvenem domu Postojna.
Svojo poklicno in starševsko vlogo opravljata z veliko predanostjo, iskrenostjo in obilno mero zdrave pameti, ob tem pa se trudita ohranjati medsebojno dobrohotnost in čas drug za drugega.
Spoznala sta se pri skavtih, bila pozneje tudi voditelja, pri skavtih so tudi otroci. Se skavtstvo pozna v odnosu med vama ali v življenju vaše družine?
Tanja: Gotovo sva bolj "vedno pripravljena" (skavtsko geslo, op. a.). Bolj se znajdeš, ko se z danes na jutri stvari trikrat obrnejo, sploh pri otrocih, in ti je malo lažje, ko se iz minute v minuto načrti spreminjajo.
Miha: Ali pa ko se otroci ponoči zbudijo, je kot skavtski alarm. Pred dnevi sem na primer moral vstati ob 2. uri zjutraj, da sem dal sinu antibiotik, ker sem čez dan zamočil. Sva prilagodljiva in pripravljena tudi zaradi skavtov.
Kako izkušnje iz skavtstva in lastne družine prepletata v svojem poklicu, sploh vi, Miha?
Miha: Morda imam določene stvari za samoumevne. Ko prideš v nov kolektiv, se ti zdi timsko delo ali načrtovanje projektov samoumevno in se mi ni bilo treba tega šele v službi učiti.
Navajen si tudi stika z mladimi in se hitreje prilagodiš. Se pa generacije spreminjajo oziroma generacije se ne spreminjajo, mi se staramo in imamo vedno nove izzive. Kar pa spet spada pod skavtski "bodi pripravljen", da v svoje delo vpelješ novosti.
Kaj je tisto, kar si najbolj želite za svoje dijake, česa bi jih res radi naučili?
Miha: Po eni strani to, da bi bili zreli in bi odrasli v poštene, pogumne in odgovorne ljudi. Po drugi strani pa tudi, da bi imeli spoštljiv odnos do matematike, neke vrste strahospoštovanje, ampak v dobrem pomenu besede.
Največje zadoščenje za učitelja matematike je, ko učenec reče "Ahaaa!", ko stre nek matematični oreh. To je največje plačilo, ki ga dobiš. Želim si torej, da bi odraščali v odgovornosti in ne bi sovražili matematike, ker ljubi jo le kakih pet odstotkov dijakov.
Kakšne pristope pa uberete za ostalih 95 odstotkov?
Miha: En pristop je humor. Dam jim vedeti, da razumem njihovo nezainteresiranost, a jim predstavim vedo na zanimiv način. Pomembno je, da vidijo, da z veseljem delaš in tudi da jih imaš rad. Če si srečen v poklicu, v liku učitelja ali pa starša, če si uresničen in imaš zdrav, vesel pristop, je to največ, kar lahko daš. Gre za zgled.
Včasih me preseneti kakšen odziv dijaka, ki se sploh ne nanaša na moje besede ali dejanja. Zanimivo je, s čim vse vplivam. Kot učitelj sem vsak dan izpostavljen toliko in toliko parom oči in vsaka malenkost je zanje lahko pomembna.
Tudi to, da na primer z njimi tečem na dogodku Škofijska teče, saj s tem pokažem, da mi je mar za telesno aktivnost. Pomembno je, da pokažeš tudi neformalne stvari, ki jih živiš.
Tanja, kako lahko svojim pacientom najbolj pomagate ali si želite, da bi lahko bolj?
Tanja: Delam s predšolskimi otroki, temi najmlajšimi, ki pridejo, ko so bolni ali zaradi preventive. Načeloma še nimajo duševnih stisk ali podobnih stvari. So pa včasih v stiski starši.
Pogosto so zaskrbljeni in jih skušam opolnomočiti, opogumiti, da so dobri starši, tudi ko otrok joka ali nečesa noče. Skušam jih usmeriti v ustrezno postavljanje mej in ravno pravšnjo skrb za otroke.
Kakšen pa je vaš pogled na zdravstvo, o katerem slišimo tudi veliko negativnega v zadnjem času?
Tanja: Sama to delam, ker mi je všeč. Izbrala sem si najlepši poklic na svetu. Tudi večina kolegov in ljudi, s katerimi delam, je zelo predanih in vsi postavljamo človeka na prvo mesto. Imamo tudi zelo učinkovit javnozdravstveni sistem na zelo visokem strokovnem nivoju.
Gotovo je ena od prednosti našega zdravstvenega sistema, da smo zdravstveni delavci strokovni, predani, odgovorni in delavni. Lepo je delati v takem kolektivu. Res pa nas je premalo in je težava v gneči in številu vsakodnevnih stikov, ki jih je tudi več kot sto.
Iskreno bi si želela imeti več časa za vsakega posameznika, da bi se mu bolj posvetila in se lahko pogovorila. Tako pa lovim minute in sekunde, da ljudem vsaj pogledam v oči, da si pridobim zaupanje in jim lahko dam, kar potrebujejo.
Kako po vseh teh letih, ob štirih otrocih, sodelovanju v pevskem zboru, aktivnostih v župniji in drugih obveznostih ohranjata zakon živ? Kaj se vama zdi pomembno za dober zakon?
Tanja: Reden stik drug z drugim, da se ne odtujiva. Če se da na dnevni bazi, vsaj minutko zvečer. Če čutiva, da se odtujiva, si morava zavestno vzeti čas zase, dati otroke v varstvo, če gre … In pa zavestno gojenje pozitivne naravnanosti. Zavesten trud za dobro v zakonu, ki ne pride spontano.
Vsak dan sproti se morava odločiti za ljubezen in iskati dobro drug v drugem. Vem, da je Miha dobronameren do mene. Če mi kaj ni všeč, ne pomeni, da me namerno jezi. Trudiva se ohranjati to dobrohotnost. Če želiš vleči na dan stare zamere, jih vedno lahko. Se pa oba zavedava, da to ne vodi nikamor. To je zavestna odločitev vsak dan znova.
Miha: Če bi želel iskati slabe stvari, jih najdeš. Lažje najdeš to, kar te moti, kot to, kar te združuje. Pomaga nama, da moliva skupaj, sicer običajno že leže (smeh), se pokrižava. Trudiva se, da ne greva sprta spat, kar nama uspe v 99,9 odstotka.
Enkrat na leto greva tudi na duhovne vaje, kar je Tanjina zasluga, ki ima nek senzor in začuti, da jih potrebujeva, ter da pobudo. Pa tudi nežnost, pogovor, včasih kakšen sprehod, drobne pozornosti.
Kaj je tisto, kar vaju po 16 letih zakona najbolj povezuje? Sta imela kakšno preizkušnjo, ki vaju je posebej povezala?
Tanja: Povezuje naju vse, kar skupaj živiva, in seveda otroci. Sicer pa so drobni pretresi, ko otrok zboli ali se pokvari avto, in skupaj jih veliko lažje premagujeva, saj sva si lahko v oporo. Nimava kaj povedati, čeprav se veliko dogaja. (smeh)
Miha: Hvala Bogu nismo imeli kakšne večje preizkušnje v smislu nesreče, bolezni. Se pa včasih vprašava, kaj nas čaka, kaj če eden od naju zboli … Takrat se morava zavestno osredotočiti na sedanji trenutek in se zahvaliti zanj.
Tanja: Nič te ne more pripraviti na neznano preizkušnjo, ki bo morda prišla v prihodnosti, zato kar zaustaviva take misli in se trudiva, da ne bi bila zaskrbljena na zalogo. Zavestno gojiva kulturo zahvaljevanja, v molitvi, tudi skupaj z otroki.
Kaj pa vama v trenutnem obdobju predstavlja največji izziv pri vzgoji?
Tanja: Gotovo ta raznolikost, starostni razpon otrok od tri do skoraj 15 let. Je kar izziv najti skupen interes.
Miha: Če želimo na izlet, sploh ne vem, kam naj gremo in kakšne aktivnosti naj izberemo. Pa smo sami fantje. No, je tudi žena, ampak na naših izletih žal še ni zares prišla na svoj račun, da bi na primer videla kakšno galerijo. Izziv je hkrati vstajati ponoči za najmlajšega in biti v vojni z uporništvom pri starejših.
Tanja: Velikokrat me skrbi, kaj bo zraslo iz najinih otrok. Bodo delovni, pošteni, bodo videli človeka v stiski in mu pomagali?
Miha: Pri tem je lahko v pomoč skupnost, npr. prijateljev, župnije. Se mi zdi pomembno, da vrednote, ki jih živiš, deliš z drugimi in se z njimi združuješ. Da v skupnosti drug drugemu dajemo pogum, potrditev, si pomagamo in pokažemo, da obstaja kolikor toliko zdravo okolje z urejenimi odnosi. Odnosi so tudi izziv, če govorimo širše, da nisi sprt z vsemi in nisi individualist, ampak znaš videti potrebe bližnjega in skupnosti.
